Jap, spet smo tu, v tem delu leta. Eni pravijo, da je najlepši del leta, čaroben, pravljičen, bla, bla, bla... Res je lepo, če je bel del leta, ne preveč mrzel, po možnosti sončen, itd. Še zmeraj pa se mi ni uresničila moja želja, da bi bila enkrat ob tem času nekje na toplem, prav na toplem. Vem pa, da bi takrat verjetno jamrala, da nimam občutka da je božič. Sem enkrat gledala slike Božičkov iz Avstralije v kratkih hlačah (razumljivo pri 40 stopinjah), pa ne da mi je blo smešno, čudno in kaj jaz vem kaj še, prav brezveze se mi je zdelo. Pa tudi ne vem zakaj bi človek okraševal okolico poleti, ko je dolg dan pa še vsa dekoracija je mišljena za smreke in zimsko drevje. Torej imamo še en dokaz več, da "zgodovina" resnično prihaja iz Evrope. Ali pa vsaj iz zgornje poloble.
Bolj kot razmišljam, bolj modificiram še neizpolnjeno željo. In sicer, bila bi nekje na toplem, kjer se ne zmenijo za božič. Ha? To pa sploh ne bi blo tak slabo...Ne bi bilo panike, hektike, prepolnih trgovin, ljudje bi bili znatno bolj sproščeni, po možnosti na dopustu...Ja, to bo moja nova želja! In upam, da se mi ne bo uresničil samo tisti del s toploto, pa še to samo zaradi naših packarij in ignorance.
Čeprav ne maram vsega zgoraj naštetega, sploh pa ne hektično tečnih ljudi, ki jamrajo kaj jih čaka v naslednjih dneh, mi je pa vseeno fajn in užitek obdariti ljudi, ki jih imam rada. Prav vsakemu bi podarila točno to kar si želi pa nažalost finance tega ne dopuščajo. Pa tudi sicer sem opazla, da nam vsem nehote in nevede apetiti rastejo, za kar pa krivim izključno potrošniško družbo in vse letake v nabiralnikih. No, pa bom vseeno obdarila moje najdražje sorodnike in prijatelje, z nečim malim a iz srca podarjenim. Mislim, da kljub vsem tem potrošniškem duhu, da se to kljub temu ceni.
Tako, grem še preverit, kaj je še na seznamu...
20. avgust (!!!) zadnja objava? GROZA!!!
No, saj ne da ne bi imela kaj za povedat, to imam vedno kaj, se ni za bat. Samo čas beži, otrok terja svoj davek, hotela priznat ali ne. Torej po tem datumu, tam nekje, se je naša pikica odločila, da pa ona ne bi spala več celo noč v enem kosu in tu je eden glavnih razlogov za pomanjkanje volje in časa za pisanje bloga. No, in smo imeli takšne in drugačne noči, jaz sem doživljala takšne in drugačne dneve po neprespani noči in sama pri sebi (in z drugimi) razglabljala zakaj se to dogaja in kako to preprečit. Vmes smo bili še na morju, ki sem se ga tako zelo veselila. Je blo fajn, malo začinjeno s kako neprespano nočjo, voda sicer malo premrzla za moj okus, vreme na srečo dovolj ok, skoraj poletno, se je pa poznalo, da je sept, ker se je zvečer pošteno ohladilo. No, je bilo prvo morje v troje in povrhu še sept, česar sem se veselila, na koncu ugotovila, da je ta sept bil kar hladen in da bi blo bolje it čez poletje. Je pa res, da ni bilo nobene gužve po drugi strani se pa tudi ni kaj dosti dogajalo. Ja, za vse je nekaj plus in nekaj minus, tako pač je to.
Kaj se je še vse zgodilo od takrat? Uf...vsega se niti več ne spomnim, vem le, da so se noči umirile in da otroci pač ne morejo spati kot odrasli celo noč brez motenj od rojstva pa do velikih nog (če malo pomislim mi je zdaj to logično, ko se je pa začelo, se mi je htelo zmešat). Včasih jih kaj muči, drugič kaj sanjajo, tretjič so v fazi razvoja in vadijo novo spretnost, potem rastejo zobki in tako to gre...Kolo sreće se okreće! :)
Od 20.8. se je rodilo kar veliko število otrok, sem že pisala, da čakamo. Suma sumarum - mislim da 5, 1 deček in 4 deklice! In ja, otroci, otroci, otroci, to je tisto kar se mi dogaja skoraj 24/7. Sem zdaj že v oni fazi, ko ti je že malo tečno, eno in isto, čeprav po drugi strani pa so to najbolj dragoceni trenutki z mojo pikico, ki je vsak dan večji sonček. Ja, mame smo naravnost zaljubljene v to deco, kaj čmo! Je pa res, da vedno bolj cenim druženje in pogovore o "neotrocih", jih je pa zelo malo. Z mojim možem sma si celo privoščila en "date" kot starša, praznovala najino 7. obletnico (!!!), je prav pasalo in bomo ob priliki ponovili in nadgradili! Za prvič se je vse dobro obneslo, razen tega da je sosed vrtal ob pol 11h in zbudil Hano, pa ni blo večje panike.
Sem komaj čakala, da se tolko osamosvojim, da lahko začnem hodit na aerobiko in mi jo zagode peta, imam tako imenovani trn v peti. Ni fajn, ker boli, ni pa nič strašnega, še dolgi sprehodi in veliko hoje odpade, kaj šele skakanje. Upam, da mi uspe najti luknjo v teh čakalnih vrstah, da me čim prej usposobijo.
No, in zdaj so pred vrati prvi prazniki v troje, tudi tega se že veselim. To leto bomo bolj na izi in to mi je najbolj fajn. Prvič doma za božič, jeeeeej! Za novo leto pa bomo še vidli. In še en prvič, prvič se veselim novoletne zabave in to službene. Kriza! Ja, socializacija mi malo šepa, saj ne da sem non-stop sama, mi pa manjkajo takšni in drugačni ljudje.
Za prvi popostni "post" bo to dovolj. Slutim, da zelo kmalu sledi še kak...;)
Med tem ko na facebooku najdeš in zaslediš veliko (ne)zanimivih zadev, je ta očitno debate vredna. Namreč vsi smo verjetno zasledili video Rogerja Federerja, ko zbije bidon, ki je postavljen eni osebi na glavo. Ko sem pogledala posnetek, sem rekla WOW in je bila za mene zadeva zaključena. Pokažem ta video mojemu ljubemu možu, je prvi komentar: misliš, da je pravi, resničen posntek ali 'fake'?Moram reči, da nekako sploh nisem dvomila v to, da ne bi znal kaj takega, sploh igralec njegovega kova. Nisem neki pretirani fan Federerja, samo glede na njegovo teniško bilanco pa mislim, da bi to brez težav znal, četudi je smeš zelo težaven udarec.
Potem se pa ta video pojavi pri enem drugem FB prijatelju in tam definitivno pridejo do zaključka, da je fake. Hmmm...Začnem razmišljat...ne bi blo prvič, da bi fejkali take zadeve, samo mi ni jasno, zakaj bi tega. Kdo bi mel kaj od tega? Potem se pa vprašam, kdo ima pa kaj od tega, ko fejkajo ostale zadeve...Skratka, po začetnem trdem prepričanju in splošnem nedvomu, da je stvar resnična, sem zdaj mogoče vseeno malo skeptična. Pa je bil to namen tega videa?
Na POP TVju skoraj vsak večer predvajajo "the best of" As ti tud not padu?!, ki je na slovenski televizijski sceni dvignil letvico zelo, zelo visoko, mogoče za nekaj časa še previsoko. Na začetku smo se gledalci morali počasi vpeljati v njihove štose in fore, ki so občasno tudi na meji okusnega. Zmeraj, ampak res zmeraj pa so zelo izvirni in velikokrat si prav ne morem pomagat, da se ne bi čudila od kod se jim(a) jemlje. Voditelja, ki sta tudi idejna avtorja, avtorja skečev in skoraj vsega, kar se da videt pa sta izredna talenta in prav užitek je gladati nekoga, ki nima treme in ve kaj dela, za razliko od mnogih drugih. Intervjuji so postali spet nekaj kar človek rad posluša, saj niso tiste standardne floskule, vedno najdejo še kaj, na kar je sam gost pozabil ;).
Oba, Lado in Jure, sta izjemna in verjetno bi bila krivica, če bi rekli kdo je boljši, saj se super dopolnjujeta, dober tandem. Vendar pa me Juretove impersonacije vedno znova in znova navdušujejo. Ko govori bosanščino je originalen, bi še mene zavedel, če ne bi vedela; ko poje je enkraten, ima posluh in dober glas, ko igra pa itak nimamo kaj za dodat. Sem prav razmišljala kako se živi s takim človekom. Ali je mogoče tako, kot pravijo, da največji šaljivci niso smešni doma, ali pa da to postane prenaporno. Hmmmmm... Mogoče bi bilo fajn naredit intervju z njegovo ženo, da nam ona to malo razjasni. Skratka, ta človek je multitalent na kubik in vedno znova se najde še kaj, česar nismo vedeli da zna. Pa naj bo to reklama, komedija, oddaja, film ali karkoli drugega. Neverjeten je, ni kaj. Pa pravkar sem ugotovila, da je še povrhu mlad, sem bila prepričana, da je dosti starejši. Za pokušino pa si z veseljem ogledam še ta posnetek, ki ga je postavil v naš medijski prostor.
In poletje se že počasi bliža svojemu koncu, neverjetno. Avgust se je začel in bo, tako kot vse ostalo, tudi hitro minil. Ja, saj vem, čas beži, ampak res! Se mi zdi starejši ko smo, hitreje gre, nažalost. Ko smo bili mladoletni, je šlo vse tak počasi, 18ka ni in ni prišla, ko pa je, pol sem pa že bla 20 in 22 in 25 potem pa sem dobesedno nehala štet. Smo se ravno zadnjič pogovarjale, da je prav čudno in mogoče celo neverjetno, da če te vpraša zdravnik koliko si star, da moraš razmislit, ali celo zračunat!!!Preden sem šla rodit, moraš izpolnit en kup papirjev in tam je cel kup vprašanj, ki bi jih iz glave (sredi noči) moral izstrelit, pa jih ne. Sem bila šokirana, da te vprašajo po datumu rojstva moža, datum poroke, starost pri prvi menstruaciji itd. Ja, vse vem, mogoče še kak datum, ki ga ne bi rabla, samo tam je pa to zgledalo tako: "Ste poročeni?" "Ja." "Kdaj ste se poročili?" "Mmmmmm....5.7.2008" In tako je izgledalo za vse datume. Groza, ne?Prav zašteka na trenutke...To je znak starosti, I guess...No in ko smo že pri starosti, naša pikica bo v ponedeljek 4 mesece stara. Tudi to leti, na začetku šteješ dneve, tedne, pol pa že meseci letijo
Aja, danes smo praznovali rojstvo še enega otročka, Filipa. Tudi teh mrgoli vsepovsod okrog nas. Pričakujemo pa še 7 otrok do sredine januarja, če nisem koga spustila. In naj še kdo reče, da imamo negativno nataliteto ;).
Kot vas že večina ve, en del moje družine izhaja iz Bosne. Tja sem vedno rada odhajala in tam sem preživela sicer majhen, vendar verjetno najbolj srečen del svojega otroštva. Ker so mi stari starši (relativno) hitro umrli in ker je tam kar nekaj časa vladalo vojno stanje, tudi kar nekaj časa nismo mogli hodit tja. Po letu 97 pa se trudimo večkrat na leto obiskati sorodnike, ki so tam in se malo pustit razvajat po balkansko. Ta del je najlepši ;). Zanimivo je pa predvsem to, da je tam družina prva in najbolj pomembna vrednota na seznamu. Čez družino ga ni in tudi 16. koleno družine je skorajda enako pomembno kot 2 ali včasih celo prvo. Vem, tega marsikdo ne razume, občasno se trudim komu to tudi razložit, in kdor tega še ni občutil, tega tudi ne more razumeti, je pa enkraten občutek. Samo če povem primer, da ko se rodi otrok ali če se kdo poroči, je udeležba obvezna, to se ne sme zamuditi, razen če vlada kakšno opravičljivo posebno stanje.
No, in naša družina ni nič drugačna od povprečne družine s koreninami od tam. Vsaj polovica, če ne še več kot to, dela in živi v tujini, torej ne v Bosni. Tam nekje v 60-tih oziroma 70-tih letih se je veliko ljudi od tam odselilo oziroma odromalo s trebuhom za kuhom. Naša družina se je razkropila po severno-zahodni Evropi, gledano iz smeri Bosne. In ker je od tega minilo že kar nekaj časa, je naša družina tudi pognala korenine v tistih državah. Najbolj zanimive kombinacije so na Švedskem. Tam je že itak zelo pisano prebivalstvo in potem ni težko najti nekoga, ki pač nima veze s Slovanstvom. In potem imaš sorodnike s katerimi se moraš pogovarjati v tujem jeziku, ker se sicer ne razumeš-mimogrede srbohraščina se tu ne šteje za tuji jezik ;).
Kar je še zanimivo, da se večina odseljencev, generacija, ki se je dejansko preselila, vsako poletje vrača/obiskuje sorodnike v Bosni, kar je tudi ena izmed značilnosti. In ker je Maribor nasrečo na njihovi poti dol, se tukaj ustavijo na "pit-stop". In zgodi se sledeče, dobiš na obisk sorodnike iz Švedske, dve različni veji družine na isti dan, oni se pogovarjajo švedsko, ti pa nimaš pojma o čemu. Pa niso nevljudni, samo lažje jim je. In poleti se vedno veselim teh obiskov, ker je to edinkrat ko se lahko vidimo, nadaljujemo pa tam kjer smo zadnjič ostali. Hvala bogu, da nam internet in FB omogočata več virtualnih stikov, kot je tega bilo prej. Tako, da smo tudi temu hvaležni.
Lepo je biti del takšne družine ;))))).
Prvič po stotih letih, če ne prvič nasploh, bom preživela poletje doma. No, ni še nujno, da bo tako. Ker, kdor me pozna, ve, da imam nekje globoko v sebi malo ciganske krvi, ni še odkrito po kateri strani ;), ve se pa da sem kot ptica seljivka po svojem dedeku, da bom sigurno kam popihala v teh dveh mesecih. Mimogrede, on (dedek) se je dejansko nonstop selil, jaz pa sem za razliko rekla, da bom stanovala na enem mestu, bom pa zato ogromno potovala.
Kam bi šla? Ufff... kaj bi naštevala, če ostanem samo na realnih tleh, bom sigurno šla v Bosno pa sigurno kak dan na obalo k moji Marti in Goranu, pa kak dan bomo sigurno na izlet še šli pa nekaj sma se z mamo-babico pogovarjali kam bi lahko šle babnice, tak da mogoče sploh ne bo tak hudo bit "doma" čez poletje. Vendar bo pa definitivno, če res ne pride kaj nepredvidenega vmes, da bom šla prvič sploh na dopust v septembru!!!Tega se pa že fuuul veselim. Sicer je usoda tako hotela, da moram vedno plačevati najdražje aranžmaje, če hočem it nekam na lepo. Zdaj bomo pa šli na lepo in še poceni povrhu ;). Do takrat pa se bomo namesto, da bi se hladili v morju, hladili s to našo novo pridobitvijo. Stane kar nekaj ojrotov, kot pravijo, je pa vseeno fajn. Vem in zavedam se, da pa naši mati Naravi s tem ne počnemo nič kaj dobrega, žal. Bom pa drugje bolj pridna, obljubim, častna Titova!
Ja, vem, vsem se zdaj poje ta bedasta pesem, sorry! No, htela sem v bistvu povedat, da nisem pozabla na moj ustvarjalni kotiček, je pa zdaj malo počival, ker sem se odločila, da ne bom objavljala samo zadeve, ki imajo opraviti z otrokom. Se pa razume, da zdaj, ko smo v veliki fazi učenja, da nam samo to še gre po glavi in da imamo ogromno o tem za povedat. Skratka, skušala bom oživeti blog in spet malo kaj nakracat.
Eni hitro vejo kaj bi radi bili v življenju, to tudi postanejo, drugim spet pa to ostane le želja. Nadebudneže te starosti oziroma malo starejše sem včeraj na kratko občudovala na turnirju na ŽTKju in bila neverjetno presenečena nad kvaliteto njihove igre. Istočasno pa sem razmišljala kolkim od teh bo resnično uspelo priti vsaj med prvih 100, vsi bi pa radi bili številka ena, ta je pa lahko samo eden. Ko poslušaš razne intervjuje uspešnih ljudi, športnikov ali poslovnežev, ki pojasnjujejo kako so si upali in da si moraš to resnično želeti, se jaz spomnim vseh teh, ki so si prav tako resnično želeli, bili pridni in delovni, mogoče še bolj kot ostali, pa jim vendarle ni uspelo. Torej, ni vse le v želji in delu, tudi srečo je treba imeti in ob pravem času na pravem mestu biti, da o denarju in zvezah sploh ne govorim.
Valda, spet ena na račun otrok. Tokrat malo hudomušno...Zadnji mesec ali pa mogoče zadnji teden sem postala na eno stvar bolj pozorna. Ko odrasli ljudje, predvsem ženskega spola, vidijo novorojenčka, začnejo govoriti v drugem, samo njim razumljivem jeziku, ton glasu se zviša na piskajočo raven, grimase na obrazu so nepopisne in blaženosti ni videti konca. Sprva sem mislila, da je to domena babic pa sem se pošteno zmotila, še znanka malo strarejša odd mene preide v to opisano stanje, ki pa s tem otrokom ni niti približno povezana. Če bi nam ti novoroječki lahko pokazali ogledalo in nam nazaj odgovarjali na enak način kot jih mi nagovarjamo, bi po moje kar hitro nehali, saj bi končno videli, kako neumno na trenutke zgledamo. Da ne bo pomote, ne pravim, da tudi sama nisem taka, samo ne pri svojem otroku, se razume.
9.4. ob 14.19 je moj svet dobil nov center. Vse se vrti okrog ene male pikice, ki iz dneva v dan raste v širino in dolžino ;). Sam dogodek in dnevi po tem so zgodba zase, ki jo vsak prehodi sam in po svoje, in zakaj bi bila jaz izjema, da ne bi bila čisto samosvoja. Zdaj, ko je že nekaj časa od tega, so dnevi vedno lepši in mama, kar se mi zdi še vedno nepojmljivo, da sem to jaz, postaja vedno bolj samozavestna in se dela da ve kaj dela ;). Ja, naša pikica je "pridna", večinoma spi in je, in ja, tudi joka, danes je recimo kar veliko jokala, pa nič zato, to ne pomeni, da je bila poredna. Pač, nekaj jih muči, otroci te starosti še ne znajo nagajat in jokat zato, da nervirajo starše, ker jim je to zabavno, pač pa s tem milim in včasih neutolažljivim jokom, srceparajočim jokom, sporočajo, da je nekaj narobe. Največkrat jih muči prebava, sicer pa jim ni hudega. No, in iz teh stavkov se da razbrati razlog za narekovaje okrog biti priden. Od kar sem v eni od neštetih knjig prebrala, kako zmotno jih ocenjujemo da so pridni, čeravno se v večini razmišljanja tiste knjige nisem strinjala, sem ob vprasanjih ali je pridna in ob opisih kako so dojenčki pridni, dejansko začela razmišljat, da ima tista čudna knjiga v resnici prav. Kako je pa lahko dojenček poreden? Ne znam si odgovorit, naj mi nekdo pomaga.
Res pa je tudi, da se je tistega 9. aprila, svet tudi za nekaj časa ustavil. Vprašajte me kateri dan je ali pa kateri datum? Kljub vsem pompu o 1. maju in PRAZNIKU dela, sem se jaz danes samozavestno hotela odpravit v trgovino. Toliko o tem...Torej, svet se resnično vrti okrog ene same male ritke, kar pa sploh ni tak hudo, prav lepo je...
Ker mi je všeč in je simpatična čestitka, jo kar objavljam, čeprav sem rdeča po srcu in mi ti dnevi ne pomenijo nič več kot podaljšan vikend poln hrane in prijetnega druženja z družino in ostalimi, ki imajo čas. Kdor pa praznuje pa vse naj, naj...
Zajček skače sem ter tja,
jajčka lepo barvat zna,
vsem vam pisanko poda
in vam reče, da vas rad ima
Voščim praznike vesele,
želim pogače bele,
torte sladke in dehteče, pirhe rdeče ter mnogo sreče.
Ja, in je v bistvu že tak daleč, da bo vsak cajt tu...Hitro minlo, ne? Vsaj meni je...Glede samega prihoda so zadeve bolj ali manj pripravljene, vsak dan pa je TEŽJI, mišljeno dobesedno. Sem zelo hvaležna, da me v zadnjih 6 mesecih ni pestilo kaj večjega kot so zgaga, mravljinčenje rok in samoumevno naraščanje teže, tu in tam še kak mini problemček (križ, dihanje, krči, okornost). Zadnjih par tednov pa je spravilo zatekanje nog in rok vse noter kar me je zaobšlo poprej. Vem, da marsikdo ne razume, da ni tako hudo samoumevno to zatekanje in da imata vsakdanje zatekanje in nosečniško zatekanje različne vzroke in tudi posledice...Ja, vem bo kmalu mimo, najkasneje naslednji vikend, samo ljudje moji poglejte to:
In to dopoldne brez kakršnega koli napora, dela, hoje... Saj bom preživela, ne me narobe razumet, samo me zdaj razumete zakaj mi gre na živce?
Menja kdo? ...Yap, I didn't think so...
Že nekaj časa poslušam veliko jamranja okrog vremena, sploh v zvezi z zimo. Preden me kdo narobe razume, okrog naše zime, tu v MB. Ne vem zakaj, samo to leto pa tega jamranja ne razumem. Vsi se zavedamo, da smo v obdobju kjer sploh več ne vemo kaj je normalno in kaj ne, da se vsako leto postavljajo neki bizarni rekordi in mogoče ravno zaradi tega pozabljamo, če smo sploh vedeli, kakšni bi naj bili ti 4 letni časi. Pa ne na pizzi ;). To leto je bila dokaj povprečna zima. Snega ni bilo pretirano dosti, padel je mogoče trikrat, enkrat pač v začetku marca in to je že bil škandal!!!Temperature se niso spustile kaj pretirano nizko, par dni malo večjega minusa v januarju (katastrofa!!!), sicer pa čisto povprečje, mogoče bi še lahko človek rekel, da med malenkost milejšimi, se spomnim precej bolj mrzlih in zametanih zim. Ja, saj sama sem tudi bolj topel človek, mi je poletje bolj pri srcu kot november ali aprilsko deževje oziroma tisti mraz, ko se ti delajo sveče na nosu. Samo, če pa živimo v delu sveta, ko so ti pojavi normalni in pričakovani, potem pač mora bit tako in vse kar ni tako, je znak, da je nekaj narobe, ne?
Me pa ta veda meteorologija kar malo fascinira. Vem, da je težko napovedati karkoli in da se napovedi razlikujejo, ni mi pa jasno, kako eni napovejo veliko bolj točno kot drugi, zakaj? Danes sem šla pogledat napoved na eno stran, za katero lahko rečem, da je dokaj zanesljiva (to smo ugotovili na Mallorci, ker je njihova napoved v dvigalu vedno "lagala" pa sem šla poiskat svojo) in potem sem šla še preverit drugo napoved, slovenska povezava, in kaj ugotovim? Ti simboli se še kar nekak ujemajo, temperature pa...Groza!!!Kar je pa najbolj presenetljivo, da je tuja stran bolj točna in glede na stanje, slovenski verziji ne gre verjeti! Zakaj je tako? Nimam pojma, mogoče mi bo pa kdo znal še to pojasnit.
Še ena stvar me fascinira glede vremena. Čeravno je stvar, ki je ne moremo individualno spreminjati (na kratek rok), je pa zelo pomembna tema v naši družbi. Saj vemo, ta English weather small talk, pa tudi mi se kar veliko pogovarjamo o njem. Eni smo bolj dovzetni na vreme, sama osebno žarim ko je sonce, sem polna energije in sploh po zimskem sivem zatišju, komaj čakam, da se prikaže in že bi šla nekam sedet na sonce po ure in ure...Danes, ko je pač tako bolj oblačno pa mi kar nekak ni, čeprav, če pomislim dobro, sploh ni tak švoh. Dežuje ne, zunaj je še kar toplo, vetra ni zaznat, v bistvu sploh ni tak slabo...hm....zakaj mi pol gre na živce?
...pomlad je pred vrati in spet je petek! Mi je pred kratkim ena od prijateljic rekla, saj tebi je vseeno kdaj je in če je vikend, samo ni čisto tak. Meni je vikend v bistvu še bolj naporn. Čez teden si naredim po svoje dan, bolj ko se bliža konec tedna, bolj se polnijo termini in dnevi vikenda, ki pa so v bistvu manj kot trije. Pol petka in dva dni vikenda. Saj ne da se pritožujem, rada se družim z vsemi in sama predlagam različna druženja, samo počasi opažam, da je tak tempo vedno bolj naporen. To ogromno telo (verjemite mi, vsako kilo dodatno čutim) rabi svoj čas za počitek, ki pa si ga ne privoščim dovolj in to mogoče ni najbolj ok. Hvala bogu, da se generalno dobro počutim in mi vsakdanje stvari kljub zadnjim tednom (dnevom) niso tak fejst naporne. Mogoče bi bilo pa fajn še v glavi preklopit, da ni več tak kot je blo pred 8 meseci in da bo čez kak mesec še precej drugače. Človek, kljub ogromni volji in želji, mora včasih malo popustit pri stvareh, ki niso tako življenjsko pomembne, da ne bi tiste, ki pa so življenjsko pomembne, zanemarjal. In če si jaz, je to treba naredit bolj zavestno, kot si kdorkoli to predstavlja, ker imam, tudi po nepotrebnem, slabo vest in so drugi ljudje velikokrat pred mano v moji vrsti.
No in danes sem začela zavestno razmišljat kaj zmorem in česa ne. Ena odpoved je danes že padla, zaradi časovne stistke, čeprav sem se že vprašala, če mogoče vseeno ne bi zmogla še tega kar sem nameravala. In sem se vseeno prepričala, da ne bo noben umrl, če ne bom. Drugo premišljeno odpoved, sem ravnokar sprejela, ker bom najverjetneje po za mene pomembni soboti, ki je ne želim in nočem odpovedat ali prilagodit, vseeno prijetno utrujena, da ne bi tvegala se še v nedeljo dodatno obremenjevati, saj vem, da bodo stvari urejene tudi brez mene. Za zečetek se mi zdi da je kar dobro...Zdaj pa še moram samo nadaljevat in svojo glavo poštimat!
Pred časom sem objavila intervju z Vesno Vuk Godina, ki med vsem ostalim tudi pravi, kako imajo današnji starši preveč nasvetov s strani vseh mogočih strokovnjakov in tistih, ki bi to radi bili. In ker tečemo že zadnje kroge, se vedno še česa spomnim, v kar bi se rada prepričala kako naj, ali če prav razmišljam. V tem iskanju ugotovim, da ima dr. Godina ne samo mogoče, ampak resnično prav. Preveč je nekih nasvetov, sploh pa ker si toliko nasprotujejo in si potem včasih očitaš, da si preveč tiranski, ker pač "dr. Ta-in-ta" pravi popolnoma drugače in je tvoje razmišljanje preveč staromodno, po drugi strani se pa pomiriš, ko najdeš da se pa "dr. Ta-in-ta 2" strinja. In samo zato, ker je dr. oziroma po možnosti pediater, je to že kompetenca, ki ti daje zaupanje. Vidim, da tudi jaz nehote podležem takim in drugačnim "kompetencam", sem pa zelo vesela, ko najdem "kompetenco", ki se strinja z mojim, očitno velikokrat staromodnim, načinom razmišljanja. Sicer bomo videli, kaj bo prinesla praksa, za začetek pa mogoče vseeno ni slabo, ne?
Da si boste lažje predstavljali o čem govorim, prilagam primer, ko sem razmišljala, kako uspavati otroka, da se nezasužnjiš do otrokovega 10. leta in kako se izognit vsem tem izsiljevanjem, ki jih malčki zelo hitro obvladajo. Kdo ugane katera je moja? :)
Pustimo dojenčka jokati
To metodo je razvil pediater Richard Ferber. Metoda jokanja ne pomeni, da dojenčka pred spanjem pustimo jokati za dolgo časa. Staršem se svetuje, da se na dojenčkov jok ne odzovejo v istem hipu, odzivni čas pa postopoma še podaljšujejo. Tako se dojenček počasi nauči, da bo zaspal sam od sebe, jok pa je integralni del procesa "učenja" spanja. Celotna ideja te metode je v tem, da se mora dojenček spanja naučiti prav tako kot vsega drugega. Če ga bodo starši pred spanjem vsakič uspavali, ga ujčkali ter ga nosili v naročju, se bo dojenček enostavno naučil zaspati samo na takšen način. Če pa ga boste preprosto položili v posteljo, se bo po začetnem jokavem protestiranju navadil zaspati sam od sebe. Pri tej metodi dojenčkov jok ni cilj, je pa stranski učinek pri učenju spanca.
Metoda brez solz
Pediater in zagovornik teorije navezanosti dojenčka na starše, William Sears, je kritičen do tega, da bi otroka pred spanjem pustili jokati. Trdi, da lahko tako dojenček izgubi zaupanje do staršev in začne čas spanja dojemati kot nekaj neprijetnega. Metoda učenja spanja brez solz temelji na tem, da dojenčka pred spanjem nahranimo in ga zibamo v naročju, dokler se mu od utrujenosti ne začnejo oči same zapirati. Šele potem dojenčka položimo v posteljo. Če zajoka, se mu odzovemo takoj. Prav tako ta metoda zagovarja tudi spanje dojenčka skupaj s starši. Pozor, če imate zelo trden spanec, če jemljete tablete za spanje, ali ste pred spanjem pili alkohol, ne spite skupaj s svojim dojenčkom. V takšnih primerih namreč tvegate, da se med spanjem uležete na dojenčka in ga po nesreči zadušite. Prav tako ni priporočljivo, da spite s svojim dojenčkom v isti postelji, če ste kadilec ali kadilka.
Tretji način
Metoda, ki jo je razvila medicinska sestra Tracy Hogg, zagovarja pozitiven način metode učenja spanja brez solz. Vendar pa je kritična do ujčkanja in dojenja, dokler dojenček ne zaspi v naročju, saj – tako kot pediater Ferber – meni, da se mora dojenček naučiti, da bo zaspal sam od sebe. Zato priporoča, da naj se starš na jok dojenčka vedno hitro odzove, ga vzame v naročje, vendar ga zelo kmalu spet položi nazaj v njegovo posteljico. To naj ponavlja po potrebi večkrat in vse dokler dojenček končno ne zaspi sam od sebe.
Pediatrinja svetuje
Pediatrinja dr. Aleksandra Plut svetuje, da vsakega otroka obravnavamo individualno. Njena otroka sta ob isti vzgoji, ob istih metodah ter oba dojena celo noč prespala pri različni starosti; sin šele pri treh letih, hčerka pa že pri šestih tednih. Kljub temu pediatrinja priporoča nekaj pravil, ki jih naj ne bi smeli prekršiti.
Čez dan lahko otrok spi v lupinici, vozičku ali na drugih posteljah, ponoči pa mora vedno v svojo posteljo. Spanje mora biti obred. Vsako noč ob istem času otroka po kopanju, hranjenju, pravljici in podobnem pred spanjem položimo v njegovo posteljico. Dr. Plutova odsvetuje spanje skupaj s starši, saj za dober počitek tudi otrok potrebuje svoj mir in svoj prostor. Če otrok joka, pediatrinja odsvetuje, da se ga iz posteljice vzdiguje. Priporoča, da starš pride pogledat otroka, ga pobožat, mu pokazati, da je v bližini, da ga s tem pomiri. Odsvetuje pomirjanje s stekleničko, saj mora otrok poznati razliko med hranjenjem in spanjem. Za nedojene otroke ali zalivančke je priporočljiv telesni kontakt med hranjenjem, pitje soka ali sladkanega čaja med nočnim spanjem pa je odsvetovano že s strani zobozdravnikov.
Torej, vse najboljše ob dnevu žena, vsem ženskam, ne ženam!
Tudi to je ena izmed tistih tem, ki jih lahko damo v kategorijo 1. novembra, materinskega dne, valentinovega (tega, če sploh) in podbno, ki vedno pride na površje ob določenem datumu in pol so debate, da zakaj ravno tisti dan itd. Novo leto tudi ima datum, božič tudi, rojstni dan tudi, zakaj takrat ne razglabljamo, zakaj si samo takrat želimo vse najboljše in kupujemo darila? O tem več drugič...
Žal, leta 2010 ženske še vedno nismo v enakovrednem položaju z moškimi, je pa se vsekakor prav zahvaliti, magari samo 8.3., vsem tistim ženskam, ki so se borile, da smo tukaj kjer smo, vsem našim vzornicam, ki nam dajajo upanje, da je to še zmeraj dosegljivo in da bomo tudi me to prenašale iz roda v rod. Ja, biti ženska je nekaj posebnega, velikokrat ni prednost, vendar jo moramo tudi dostikrat poiskati same, da najdemo motiv za naprej. Ženske in moški smo si različni, to sploh ni sporno in hvala bogu da je tako, zato ne moremo pričakovati, da bomo ISTI, lahko smo pa na enakem položaju v marskikaterem okolju. Začeti moramo prav pri sebi, saj smo ženske prevečkrat same sebi ovira in sovražnik.
Skratka, ženske moje (!), vse najboljše ter polno volje in enegrije v prihodnje vam želim!
Letos mi je Dedek Mraz v pomanjšani obliki (ni ne moški, ne siv/a, niti debel/a) prinesel posebno darilo - autobiografijo Andreja Agassija. Končno mi jo je tudi uspelo prebrati. Pa ne zato, ker je dolgočasna, je zelo obsežna in včasih pač rabiš malo več časa. Ob izidu knjige je bil Agassi non stop v "headlinsih", izpostavljali so raznorazne "fakte" iz knjige o njih debatirali, predvsem tisti, ki knjige niso prebrali, ter razpravljali o njegovi moralnosti, v čem je finta itd. No, ko prebereš knjigo je na srečo vseeno malo drugače. "Highlight" knjige le ni v tem, da je nosil lasuljo, ki to ni ravno bila in to da je probal prepovedano drogo pa še povrhu lagal o tem. Ker kdo prebere to knjigo in vidi edino vredno bistvo v teh stvareh, je tu nekaj narobe, sorry. So pa to resnično dejstva, ki ti pomagajo razumet njega in okoliščine.
Skratka, na začetku, še preden sem začela, po poslušanju vseh teh "šokantnih" novic, sem se spraševala, zakaj mu je zdaj vsega tega treba? Zaključil je zelo uspešno kariero, dejstvo je, da je zelo težko ponovljiv v talentu, kot tudi v drugih zadevah, zakaj bi si človek želel, da se grdo pogovarjajo o njem. Denarja mu ne manjka, v tem definitivno ni motiv, zakaj torej? Odgovor se na koncu izkristalizira. Ker vem, da bo še kdo med vami bral to knjigo, ne bom o podrobnostih, mogeoče le površinsko.
Mene, ki spremljam tenis od malih nog preseneti marsikatera zadeva, med drugim tudi njegov naiven in do neke mere še vedno otroški značaj. In tudi način izpovedovanja se bere iskreno in do neke mere celo grobo, precej neposredno. Sicer je sama zgodba, s pomočjo določenih ljudi, vseeno malo bolj holivudsko zaokrožena, pa to ne moti, ker je vsebina dovolj resnična in iskrena. Po prebranem sem začela gledati na Agassija s precej več občudovanja, kot prej, z razlogom. Ja, kljub lasulji (!!!) in drogam. Najbolj občudovanja vredno se mi pa zdi dejstvo, da je našel človek njegovega vpliva in slovesa resnično poslanstvo v svojem življenju - pomagati revnim otrokom priti do izobrazbe v svoji lokalni skupnosti, kjer je sam odraščal in da je edina pametna pot v življenju dobra izobrazba ter upoštevanje določenih pravil in norm v življenju.
Za razliko od določenih ljudi, ki sicer tudi pomagajo revnim otročkom, s tem da jih zbirajo na kupu, kopičijo sirote iz celega sveta pod eno streho in si rečejo mama, zraven pa imajo 10 ljudi, ki dejansko skrbijo za njih (da se ne bi narobe razumeli, se mi zdi plemenito dejanje, samo sprašujem se, kolko ima tak otrok od "mame" če jih je 6 pod streho, mama pa slavna in pomembna; res pa je, da imajo boljše materialne pogoje, pa to ni vse v življenju) se mi zdi boljše in bolj na mestu, če daruješ v njihovo (ali svoje) lokalno okolje, ker le tako se bo enkrat tam nekaj spremenilo. Oprah je ena izmed vzornic teh dejanj. Za nas navadne smrtnike pa je unicef mogoče pot ali pa kaka druga kredibilna organizacija, da jim damo nekaj, kar nam ne pomeni veliko, njim pa mogoče celo reši življenje. Istočasno pa ne smemo pozabiti, da imamo tudi pri nas otroke in družine, vedno več jih je, ki so pomoči potrebne in če le lahko kako pomagamo, dajmo!
Prilagam intervju Vesne Vuk Godina, sociologinje in antropolginje, sicer velikokrat kontroverzne ženske, z mnenjem katere se tudi velikokrat ne strinjam, tokrat pa govori skoraj naravnost iz mojih ust. Vedno me je zanimalo, zakaj ta generacija staršev vzgaja otroke popolnoma drugače kot so bili sami vzgojeni, pa nobenemu nič ne manjka, ti otroci dandanes pa...Upam, da ne bom sama taka kot nekateri tisti, ki jih srečujem na delovnem mestu in se včasih dobesedno čudim.
Se zavedam, da je dolg, se mi je pa zdelo škoda, da bi ga krajšala. Preberite kolkor morete :).
Kdo bo starše ščitil pred otroki?
Jana, 5.1.2010
Pravi, da je srečna kot že dolgo ne. Njena hči je namreč naredila gimnazijsko maturo in jima zato ni treba več cele dneve sedeti za knjigami. Maša študira tisto, kar jo veseli, in ne matematike, ki je zaradi cerebralne paralize nikoli ne bo povsem razumela, ona, njena mama, ima prvič po triindvajsetih letih čas zase. Pa za branje in pisanje. Vedno več časa porabi tudi za to, da ljudem po Sloveniji predava o tem, zakaj se starši čedalje bolj bojijo svojih otrok in zakaj posledično vzgajajo narcisoidne otroke, ki vidijo samo in edino sebe, pa zakaj je kazen včasih potrebna in pred čim nas lahko obvaruje. Tudi na tem področju je jasna in glasna. Neusmiljena. Provokativna. Vesna Godina, pač.
Tekst: BRANKA GRUJIČIČ
Kaj se je torej zgodilo s starši, da so sad njihove vzgoje mali narcisi, ki vidijo samo in edino sebe? Sami so bili vzgojeni povsem drugače.
Kot je ugotovil že svetovno znani analitik ameriške družbe Laseh, so v sodobnih zahodnih družbah starši pod nenehnim pritiskom pedagoških delavcev, strokovnjakov in najrazličnejših drugih »poznavalcev« vzgoje. Kar poglejte, vse revije so polne njihovih nasvetov. Strokovnjaki so tisti, ki vodijo socializacijo otrok. Starše nenehno bombardirajo s strokovnimi mnenji, rezultat tega pa so negotovi in zmedeni starši. Oni bi po občutku ravnali podobno, kot so ravnali njihovi starši - in to bi bilo za otroke večinoma boljše -, a v njihovo razmišljanje vdrejo strokovnjaki in starši dobijo občutek, da bodo otroka uničili, če ne bodo upoštevali njihovih nasvetov. Danes je to, da otroka daš na kahlo in mora kakati vanjo in ne v plenico, že skoraj kriminalno dejanje.
Sta dve po riti ali ena okoli ušes že kriminal?
Če se spomnim svojega otroštva, ni bilo najhujše, da sem jih enkrat v življenju dobila po riti, ali pa da je, sicer redko, priletela kakšna klofuta, hujše so bile druge kazni. To, na primer, da me je mama ignorirala, ker je bila besna name. Takrat ko otroka učiš, kaj je meja in da je socialno pravilo nad njegovim ugodjem, je treba mejo in pravilo držati z vsemi sredstvi. To ne pomeni, da je otroka treba pretepati. Nisem za fizično kazen, a če morate izbirati med tem, da se otrok lekcije o meji ne nauči, in tremi po riti, je vseeno boljše, da dobi tri po riti, kot da se lekcije ne nauči. Boljše je predvsem za otroka. Dejstvo, da otrok razume, daje socialno pravilo nad njegovim ugodjem, ga namreč med drugim varuje tudi pred zdrsom v odvisnost. Verjetno bi starši zelo težko spali, če bi vedeli, da s tem, ko socialne meje in pravila podrejajo otrokovemu ugodju, pravzaprav neposredno pripomorejo k temu, da bo njihov otrok nekoč končal ali na heroinu ali v kakšni drugi obliki odvisnosti. Starši mi pogosto rečejo, ampak mi ga nismo tako vzgajali, vse je imel, zdaj pa tole. Saj ravno zato, ker je imel vse, ni pa imel meje, je prišlo tako daleč.
Kakšna je razlika med postavljanjem meje in kaznovanjem?
Mejo lahko postavite in jo otrok sprejme, ne da bi ga morali kaznovati. To bo uspelo takrat, ko za prekoračitvijo meje ni kakšnega velikega ugodja za otroka. To, da teka čez cesto pri rdeči luči, otroku verjetno ne ponuja kakšnega posebnega ugodja, zato boste lahko postavili mejo, ne da bi morali uporabiti kazen. Tam, kjer je za kršitvijo meje za otroka veliko ugodje, pa otrok verjetno ne bo sprejel meje le zato, ker boste tako rekli. Dovolj je inteligenten in v zgodnjem otroštvu se je naučil, da mu kršenje meja in pravil, ki mu jih pozneje postavljajo, daje ugodje, zato bo kršitve meja nadaljeval tudi, ko zahtevate, da jih upošteva. In takrat, ko bo naredil kaj, česar ne bi smel, kar ste mu prepovedali, mu morate povzročiti neugodje. To ne pomeni, da ga morate mlatiti, saj je neugodje mogoče ustvariti tudi drugače. A to morate storiti, da bo po logiki načela ugodja doumel, da se kršitev meja in pravil ne izplača. In neugodje mora biti večje od ugodja. Če je neugodje majhno, če le rečete, ti, ti, ti, si pa res poreden fantek, sem ti rekla, da ne smeš spati pri meni, ampak naj ti bo še tokrat, ker si še majhen, ne boste dosegli nič, saj je ugodje, ki ga otrok doseže s kršitvijo pravila, še vedno večje od neugodja. Če pa recimo oče začne rjoveti, bo otrok takoj ugotovil, daje neugodje večje kot ugodje in kršitve pravila ne bo več ponovil. Torej: ni nujna fizična kazen, temveč neugodje. Seveda pa je neugodje tudi že kazen.
Kdaj je otrok sposoben dojeti, kaj je meja?
Kot kažejo medkulturne raziskave, se lahko odvajanje od infantilnega ugodja začne zelo zgodaj in vse kaže, da je pri nekaterih stvareh to tudi prav, na primer pri privajanju na čistočo. Kajti dlje ko bo otrok ohranjal infantilne vedenjske obrazce, več neugodja, tudi hujše kazni, boste morali pozneje uporabiti, da ga boste tega odvadili. Če na primer otroku pustite, da kaka in lula v plenice do petega leta, boste morali uporabiti hujšo kazen, da ga boste tega odvadili, kot če bi to naredili pri enem letu. Čistoče na kahli ga denimo lahko začnete navajati precej hitro, takoj ko zna sedeti. Nekateri sicer pravijo, da otrok tako zgodaj ne razume, kaj dela. Seveda ne razume, to mu morate vi povedati! Posadite ga torej na kahlo, potem ko se naje, mu dajte igračke in on se bo igral. In ko se bo slučajno polulal in pokakal, ga poljubčkajte in nagradite. Prvič tega še ne bo povezal, pa drugič in tretjič morda tudi ne, a kmalu bo kakanje v kahlo in nagrado povezal. In prej ko bo povezal in za to drugo vedenje dobil nagrado, manj problematično bo zanj opuščanje prvega vedenja.
In kdaj otrok dojame, da lahko manipulira s starši?
Težko je natančno reči. A medkulturne raziskave tudi tu kažejo, da otrok že pri enem letu nekatere stvari zelo dobro dojema. Seveda ne na ravni racionalnega mišljenja. Toda zagovorniki permisivne vzgoje stalno govorijo, daje otrok še majhen in da nima smisla zahtevati stvari od njega. To je smešno. Otrok pride na raven abstraktnega mišljenja, torej do tega, da racionalno razume socialne zahteve, nekako ob koncu pubertete. Boste torej šele na koncu pubertete od njega zahtevali, naj naredi nekaj, kar bi moral znati že pri treh letih? Ne gre za to, kdaj lahko otrok nekaj razume, ampak za to, kdaj ga lahko tega naučite. To je razlika. Marsičesa, kar ljudje počnejo, nikoli ne razumejo. Večina Slovencev recimo nikoli ne bo razumela, kaj počne s tem, ko svojega otroka vzgaja permisivno. Ta floskula, da mora otrok stvari razumeti, da se jih lahko nauči, ne drži. Res je prav nasprotno: večine stvari, ki se jih kot mali otroci naučimo za vse življenje, na primer maternega jezika, takrat ko se jih učimo, sploh ne razumemo. Socialnih pravil ni treba razumeti, moraš jih ubogati. Nekateri bodo rekli, da zagovarjam ubogljivost. A je ne. Nasprotno, samo ljudje, ki poznajo socialna pravila in jih ponotranjijo, lahko ta pravila tudi preizprašujejo, kritizirajo, zahtevajo njihovo spreminjanje. Jaz zagovarjam takšne posameznike. Seveda pa ne moreš ničesar preizpraševati ali spreminjati, če tega sploh nisi ponotranjil. V tem je problem. Patološki narcisi socialnih pravil ne jemljejo resno. V tem vidim politični interes, ki tiči za permisivno vzgojo - permisivno vzgojeni državljani nikoli ničesar ne preizprašujejo in se nikoli ne upirajo.
Kako je lahko prišlo tako daleč, da se danes starši bojijo lastnih otrok?
Tako stanje je sad sprememb, ki so se na zahodu začele že med vojnama. Takrat je starševska avtoriteta postala negotova, začeli so jo izenačevati s človekom, ki svojega otroka mlati, uporablja pasove in počne ne vem kaj še vse. Tradicionalni starši so bili avtoriteta. Dandanes pa jih obravnavamo kot - vsaj potencialne - kriminalce. Zdaj je vsaka avtoriteta, tudi če gre samo za red in disciplino, že problem. Ta proces kriminalizacije se je začel prenašati tudi na učitelje. Imamo zakone, ki ščitijo otroke pred starši in učitelji. Kaj ti zakoni govorijo otrokom? To, da so zanje nevarni starši pa tudi učitelji. Ti so slabi. Dobra pa je seveda država, ki otroke ščiti pred njimi. V tem je totalitarna dimenzija tovrstnih zakonov: kriminalizirajo starše in učitelje, glorificirajo pa državo. Poleg tega pa nimamo zakonov, ki bi ščitili starše in učitelje pred otroki, kar je absurd. To pomeni, da ko gre učenec - poznam konkretne primere iz srednjih šol - z nožem nad učitelja, ker mu ta noče dati pozitivne ocene, mora učitelj pri tem ravnati »pedagoško«. Kaj je to »pedagoško ravnanje«? Naj ga pregovori, da nož spusti, ali kaj? Če ga bo udaril, bo učitelj odgovoren, učenec pa ne. Takšne razmere otroke v resnici spodbujajo h kriminalnemu vedenju. Otroci vedo, da lahko naredijo kar koli in ne odgovarjajo za svoja dejanja. Učenci lahko počnejo kar koli, učitelj pa mora ravnati »pedagoško«, torej ne sme uporabiti kazni. To je smešno. Ko se s starši in z učitelji pogovarjam o tej nesrečni »prijazni šoli«, vidim, da natančno vedo, kaj je narobe. Vedo, da bi otroke za nekatere prekrške morali kaznovati. A jih ne smejo, ker je to zakonsko prepovedano.
Bi rekli, da se približujemo ameriškemu vzgojnemu modelu in so si tudi rezultati vedno bolj podobni?
Kmalu bomo tudi pri nas, tako kot v ameriških javnih šolah, na vhodu morali imeti policiste. Varnostnike že imamo, če pa bo šlo tako naprej, bodo morali kot na letališču vsakega otroka ob prihodu v šolo napotiti skozi rentgen, da bodo videli, ali ima pri sebi pištolo ali nož.
Otroci so, skratka, dobro zaščiteni, starši in učitelji pa ne.
Permisivna socializacija je predpisana že z zakonom. Prepričana sem, da za tem tiči državna logika, državni interes. Ne bi razpravljala o tem, ali država to ve ali ne, ali gre za zavestno odločitev. A dejstvo je, da je državni interes imeti prisilne potrošnike, odvisnike in ljudi, ki so povsem brez morale, politično vodljivi, taki, da se ne bodo nikoli uprli. Kaj lahko starši sploh še naredijo? Danes imajo otroci razne zakone in branilce, koga pa imajo starši? Če gre otrok z nožem nad starša, na koga se lahko ta obrne? Kamor koli bo namrečšel, mu bodo strokovnjaki rekli, da je otroka napačno vzgajal. Am-
nikoli nihče odgovarjal. Naššolski sistem je eden najbolj šovinističnih šolskih sistemov in tudi eden najbolj nepravičnih. Prav zanima me, zakaj tega nihče sistematično ne raziskuje. Zakaj nihče ne naredi resne raziskave o socialni pripadnosti otrok, ki pri pouku sodijo v določene skupine. Ugotovil bi namreč, da so v skupini nadpovprečnih večinoma le otroci iz zgornjih slojev, podpovprečni pa izhajajo iz marginaliziranih skupin, torej iz vrst kmetov, delavcev, Romov in tako naprej. Rada bi videla, koliko otrok v podpovprečnih skupinah je iz zgornjega sloja. Torej gre za popolno socialno selekcijo. Natančno vemo, da je otrokovo znanje ob vstopu v šolo bistveno odvisno od njegove socialne pripadnosti. Zaradi jezikovnega koda in preostalega otroci iz nižjih in marginaliziranih skupin v šoli startajo z manjšim socialnim ali kulturnim kapitalom. Šola pa, namesto da bi si prizadevala, da razlike izniči ali vsaj zmanjša, te v imenu prijaznosti še poglablja.
Nekaj takega ste doživeli na svoji koži.
Res je, dober primer izločevalnega šovinizma je Maša s svojo gimnazijsko maturo. Moja hči je imela vsa potrebna zdravniška potrdila, ki so dokazovala, da ima takšne težave s koncentracijo, da matematike ne more delati več kot dve uri skupaj. Republiški izpitni center pa ji je maturo prilagodil tako, da ji je podaljšal čas pisanja. Tako je matematiko pisala pet ur skupaj. Medicinsko je bilo torej dokazano, da tega ne zmore, a tega niso upoštevali. Razumete? Če torej nisi zdrav otrok zgornjega sloja in če stvari ne delaš tako kot oni, se vključijo mehanizmi izločanja. Namesto da bi šola otrokom pomagala nadomestiti primanjkljaje, ki jih ločijo od skupine povprečnih, jih izloča. In to prikrije s prijaznostjo, saj od njih tega ne zahteva, ker so menda revčki. Seveda je jasno, da se mora otrok, ki ni povprečen, v šoli za iste rezultate bolj potruditi. Tudi Maša je morala bistveno bolj garati kot kakšen otrok, ki je zdrav. A v tem je poanta: na koncu prideš na isto, imaš enake možnosti. Lahko študiraš.
Reče se, olajšajmo jim stvari, da se ne bodo mučili, in so vsi zadovoljni.
Ja, to je ta usmeritev. Tisto, kar je problem, pa je to, da šola ni na svetu zato, da je otrokom fino, šola je zato, da prenaša znanje. A danes je tako, da je šola postala institucija, v kateri je treba otrokom proizvajati ugodje. Ne pa jih učiti. To, kar otroci znajo, je le stranski učinek. Če se pojavi, v redu, če se pa ne, pa tudi nič hudega. Glavno je, da so otroci zadovoljni. To je današnja šola kot ideološki aparat države. In to ni značilno le za osnovno šolo, ampak je uveljavljen tudi že na univerzi.
Kakšno vlogo naj v tem procesu odigrajo starši? Zadnje čase se čedalje pogosteje dogaja, da starši prevzemajo odgovornost za dejanja svojih otrok in jim sploh ne dajo možnosti, da bi se te veščine naučili sami.
V narcistični socializaciji je pojem odgovornost postal staromoden. Otrok se ne vzgaja v odgovornost, ampak v ugodje. Vedeti je treba, da vsaka družba socializira oziroma vzgaja otroke, tako da iz njih nastanejo odrasli, ki ravnajo tako, da družba lahko obstaja. Sodobne družbe so potrošniške družbe in za svoj obstoj potrebujejo prisilne potrošnike, torej nekoga, ki bo kupoval, tudi če ne potrebuje. Način socializacije, ki proizvaja prisilne potrošnike, je permisivna socializacija. In ena njenih značilnosti je podaljševanje nezrelosti otrok oziroma mladostnikov. V zahodnih družbah iz preteklosti so od otroka nekje pri petem letu starosti izrecno zahtevali, da se neha obnašati kot majhen otrok in se začne vesti kot odrasla oseba. Če je vztrajal pri infantilnem vedenju, je bil za to kaznovan. Tako je bilo na primer jasno, da v šoli ne moreš jokati pred učiteljico in da ne moreš od nje zahtevati, da te pestu-je. Vedelo se je, da je šola formalen kontekst in da se moraš vesti temu primerno. Narcistična socializacija pa podaljšuje nezrelost, ker je to eden od temeljev prisilne potrošnje, in tako rekoč vsi sodobni priročniki za vzgojo otrok to opisujejo kot pravilen vzgojni pristop. V praksi to pomeni, da od otrok ne pričakujemo, da se bodo vedli kot odrasli niti pri treh letih niti pri sedmih niti nikoli. In ker pri tem še starši nenehno ravnajo kot veliki branitelji svojih otrok ter razglabljajo o tem, kako se njihovim otrokom dogajajo krivice, kako jih šola zatira, kako so učitelji nemogoči, se je zgodilo, da starši prevzemajo odgovornost za ravnanje otrok ne glede na njihovo starost. Tako se zdaj 15-, 20-, 30- in v Ameriki celo 50-letniki vedejo, kot da bi bili triletniki, torej popolnoma neodgovorno za vse, kar počnejo. Samo javkajo in javkajo, in takoj ko ni več tako, kot hočejo, ko ni več ustreženo njihovemu ugodju, se začnejo pritoževati kot majhni otroci. Popolnoma so nesposobni ravnati odgovorno in socialno. Še hujše pa je, da so povsem nesposobni dati prednost socialnemu pravilu pred ugodjem. Oni namreč vedno dajo prednost tistemu, kar jim je »fino«.
Vseeno pa otrok, če že govoriva o prevzemanju odgovornosti, potrebuje podporo staršev. Kje je meja med dajanjem podpore in zaščitništvom, prevzemanjem odgovornosti za otroka?
Razlika je zelo jasna, čeprav se zdi, da ni. Dajanje podpore pomeni, da otroku problema ne odstraniš, ampak mu pomagaš razviti načine, da ga bo lahko sam obvladal. Za tisto, kar bo naredil, bo odgovoren sam. Zaščitništvo pa pomeni, da starši delajo domače naloge namesto otroka, da skušajo odstraniti probleme, ki so pred njim, namesto njega, da se kadar ga otrok kaj polomi, sklicujejo na otrokove pravice in ne sprejmejo, da je tudi njihov otrok odgovoren za to. Pri podpori gre torej za to, da otroku omogočaš, da premaga ovire in da se nauči, da imajo različne odločitve različne posledice. Zaščitništvo pa pomeni, da stvari delaš namesto njega in da otroka tudi takrat, ko veš, da je nekaj naredil narobe, ščitiš. Kar je značilnost sodobnih staršev.
Do kdaj naj bi starši otroku dajali podporo? Do konca osnovne šole, morda še dlje?
Otrok bi moral kazati relativno stopnjo samostojnosti že takrat, ko pride v šolo. V zahodnih družbah je otrok v preteklosti Ojdipov kompleks odpravil okoli petega leta starosti. Pri šestih ali sedmih je bil torej zmožen prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Seveda te zadeve ni prakticiral povsem kot odrasel, vendar je bil v tej starosti zmožen marsikaj razumeti, in to seje od njega tudi zahtevalo. Moj oče, ki je bil po osnovni izobrazbi učitelj, nam je, na primer, zagotavljal podporo samo v prvem razredu, toliko da smo dojeli sistem, potem pa smo morali delati sami. Če smo imeli težavo, ki je nismo mogli rešiti, je seveda prišel zraven, nikakor pa ni prva tri leta vsak dan stal zraven nas in z nami pisal naloge, kar se danes pogosto dogaja. Pravzaprav je to že kar predpisano kot normalno, kar pomeni, da starši danes še enkrat delajo osnovno šolo. To je seveda absurd. A starši se ne zavedajo, da otroka, ki je vzgojen tako, ne bodo servisirali samo v prvih razredih osnovne šole, ampak tudi pozneje, tako rekoč vse življenje.
Kako se tako vzgojeni narcisi odzovejo, ko na fakulteti naletijo na tako avtoritativno profesorico, kot ste vi?
Dobro. Patološki narcisi si namrečželijo nagrado, oni živijo od aplavza. In če jim poveš, da bodo dobili aplavz, če bodo znali in bodo ubogali pravila, bodo znali in ubogali pravila. S patološkim narcisom je, kar se tega tiče, mogoče zelo dobro manipulirati. Zato prvo uro v predavalnici povem, da je v tem letniku tako, kot rečem jaz, da jaz določam pravila, da demokracije pri meni ni, da sem jaz prebrala vsaj 750.000 strani antropoloških tekstov, oni pa nič, in da bo, ko bodo oni prebrali toliko kot jaz, demokracija. Ne more biti demokracije med znanjem in neznanjem. Pika. In jim tudi povem, da bo moral vsak znati za šest. Patološki narcis seveda sprejme igro. On jo vedno sprejme. Nekaj pa se jih globoko užali, odidejo in ne pridejo nikoli več. Tako da s študenti nimam nobenih težav. Če bi pogledali ocene pri mojem predmetu, bi ugotovili, da ima zelo malo študentov šestice, večina ima osmice. Pa ne spuščam kriterijev. Je pa res, da nekateri morda dolgo ne naredijo izpita. Si vzamejo čas. Zelo malo jih pride »blefirat«.
In potem se jim zgodi, da nekoč v življenju ugotovijo, da je ta zoprna Vesna Godina kljub vsemu imela prav, ko je težila, da je samo znanje tisto, ki šteje.
Res se mi zadnje čase kar pogosto dogaja, da me ustavljajo ljudje, rečejo, da so bili moji študentje in da šele danes razumejo tisto, kar sem jim govorila. Pa da je bila antropologija eden redkih predmetov, katerega znanje jim je ostalo še dvajset let pozneje. To je moja največja pedagoška zmaga. To, da so se ljudje pri meni nekaj naučili, je tisto, kar me najbolj veseli in kar edino šteje.
