Čas leti...

...pomlad je pred vrati in spet je petek! Mi je pred kratkim ena od prijateljic rekla, saj tebi je vseeno kdaj je in če je vikend, samo ni čisto tak. Meni je vikend v bistvu še bolj naporn. Čez teden si naredim po svoje dan, bolj ko se bliža konec tedna, bolj se polnijo termini in dnevi vikenda, ki pa so v bistvu manj kot trije. Pol petka in dva dni vikenda. Saj ne da se pritožujem, rada se družim z vsemi in sama predlagam različna druženja, samo počasi opažam, da je tak tempo vedno bolj naporen. To ogromno telo (verjemite mi, vsako kilo dodatno čutim) rabi svoj čas za počitek, ki pa si ga ne privoščim dovolj in to mogoče ni najbolj ok. Hvala bogu, da se generalno dobro počutim in mi vsakdanje stvari kljub zadnjim tednom (dnevom) niso tak fejst naporne. Mogoče bi bilo pa fajn še v glavi preklopit, da ni več tak kot je blo pred 8 meseci in da bo čez kak mesec še precej drugače. Človek, kljub ogromni volji in želji, mora včasih malo popustit pri stvareh, ki niso tako življenjsko pomembne, da ne bi tiste, ki pa so življenjsko pomembne, zanemarjal. In če si jaz, je to treba naredit bolj zavestno, kot si kdorkoli to predstavlja, ker imam, tudi po nepotrebnem, slabo vest in so drugi ljudje velikokrat pred mano v moji vrsti.
No in danes sem začela zavestno razmišljat kaj zmorem in česa ne. Ena odpoved je danes že padla, zaradi časovne stistke, čeprav sem se že vprašala, če mogoče vseeno ne bi zmogla še tega kar sem nameravala. In sem se vseeno prepričala, da ne bo noben umrl, če ne bom. Drugo premišljeno odpoved, sem ravnokar sprejela, ker bom najverjetneje po za mene pomembni soboti, ki je ne želim in nočem odpovedat ali prilagodit, vseeno prijetno utrujena, da ne bi tvegala se še v nedeljo dodatno obremenjevati, saj vem, da bodo stvari urejene tudi brez mene. Za zečetek se mi zdi da je kar dobro...Zdaj pa še moram samo nadaljevat in svojo glavo poštimat!