Open

Letos mi je Dedek Mraz v pomanjšani obliki (ni ne moški, ne siv/a, niti debel/a) prinesel posebno darilo - autobiografijo Andreja Agassija. Končno mi jo je tudi uspelo prebrati. Pa ne zato, ker je dolgočasna, je zelo obsežna in včasih pač rabiš malo več časa. Ob izidu knjige je bil Agassi non stop v "headlinsih", izpostavljali so raznorazne "fakte" iz knjige o njih debatirali, predvsem tisti, ki knjige niso prebrali, ter razpravljali o njegovi moralnosti, v čem je finta itd. No, ko prebereš knjigo je na srečo vseeno malo drugače. "Highlight" knjige le ni v tem, da je nosil lasuljo, ki to ni ravno bila in to da je probal prepovedano drogo pa še povrhu lagal o tem. Ker kdo prebere to knjigo in vidi edino vredno bistvo v teh stvareh, je tu nekaj narobe, sorry. So pa to resnično dejstva, ki ti pomagajo razumet njega in okoliščine.
Skratka, na začetku, še preden sem začela, po poslušanju vseh teh "šokantnih" novic, sem se spraševala, zakaj mu je zdaj vsega tega treba? Zaključil je zelo uspešno kariero, dejstvo je, da je zelo težko ponovljiv v talentu, kot tudi v drugih zadevah, zakaj bi si človek želel, da se grdo pogovarjajo o njem. Denarja mu ne manjka, v tem definitivno ni motiv, zakaj torej? Odgovor se na koncu izkristalizira. Ker vem, da bo še kdo med vami bral to knjigo, ne bom o podrobnostih, mogeoče le površinsko.
Mene, ki spremljam tenis od malih nog preseneti marsikatera zadeva, med drugim tudi njegov naiven in do neke mere še vedno otroški značaj. In tudi način izpovedovanja se bere iskreno in do neke mere celo grobo, precej neposredno. Sicer je sama zgodba, s pomočjo določenih ljudi, vseeno malo bolj holivudsko zaokrožena, pa to ne moti, ker je vsebina dovolj resnična in iskrena. Po prebranem sem začela gledati na Agassija s precej več občudovanja, kot prej, z razlogom. Ja, kljub lasulji (!!!) in drogam. Najbolj občudovanja vredno se mi pa zdi dejstvo, da je našel človek njegovega vpliva in slovesa resnično poslanstvo v svojem življenju - pomagati revnim otrokom priti do izobrazbe v svoji lokalni skupnosti, kjer je sam odraščal in da je edina pametna pot v življenju dobra izobrazba ter upoštevanje določenih pravil in norm v življenju.
Za razliko od določenih ljudi, ki sicer tudi pomagajo revnim otročkom, s tem da jih zbirajo na kupu, kopičijo sirote iz celega sveta pod eno streho in si rečejo mama, zraven pa imajo 10 ljudi, ki dejansko skrbijo za njih (da se ne bi narobe razumeli, se mi zdi plemenito dejanje, samo sprašujem se, kolko ima tak otrok od "mame" če jih je 6 pod streho, mama pa slavna in pomembna; res pa je, da imajo boljše materialne pogoje, pa to ni vse v življenju) se mi zdi boljše in bolj na mestu, če daruješ v njihovo (ali svoje) lokalno okolje, ker le tako se bo enkrat tam nekaj spremenilo. Oprah je ena izmed vzornic teh dejanj. Za nas navadne smrtnike pa je unicef mogoče pot ali pa kaka druga kredibilna organizacija, da jim damo nekaj, kar nam ne pomeni veliko, njim pa mogoče celo reši življenje. Istočasno pa ne smemo pozabiti, da imamo tudi pri nas otroke in družine, vedno več jih je, ki so pomoči potrebne in če le lahko kako pomagamo, dajmo!