Buci, buci...

Valda, spet ena na račun otrok. Tokrat malo hudomušno...Zadnji mesec ali pa mogoče zadnji teden sem postala na eno stvar bolj pozorna. Ko odrasli ljudje, predvsem ženskega spola, vidijo novorojenčka, začnejo govoriti v drugem, samo njim razumljivem jeziku, ton glasu se zviša na piskajočo raven, grimase na obrazu so nepopisne in blaženosti ni videti konca. Sprva sem mislila, da je to domena babic pa sem se pošteno zmotila, še znanka malo strarejša odd mene preide v to opisano stanje, ki pa s tem otrokom ni niti približno povezana. Če bi nam ti novoroječki lahko pokazali ogledalo in nam nazaj odgovarjali na enak način kot jih mi nagovarjamo, bi po moje kar hitro nehali, saj bi končno videli, kako neumno na trenutke zgledamo. Da ne bo pomote, ne pravim, da tudi sama nisem taka, samo ne pri svojem otroku, se razume.