That time of the year...

Jap, spet smo tu, v tem delu leta. Eni pravijo, da je najlepši del leta, čaroben, pravljičen, bla, bla, bla... Res je lepo, če je bel del leta, ne preveč mrzel, po možnosti sončen, itd. Še zmeraj pa se mi ni uresničila moja želja, da bi bila enkrat ob tem času nekje na toplem, prav na toplem. Vem pa, da bi takrat verjetno jamrala, da nimam občutka da je božič. Sem enkrat gledala slike Božičkov iz Avstralije v kratkih hlačah (razumljivo pri 40 stopinjah), pa ne da mi je blo smešno, čudno in kaj jaz vem kaj še, prav brezveze se mi je zdelo. Pa tudi ne vem zakaj bi človek okraševal okolico poleti, ko je dolg dan pa še vsa dekoracija je mišljena za smreke in zimsko drevje. Torej imamo še en dokaz več,  da "zgodovina" resnično prihaja iz Evrope. Ali pa vsaj iz zgornje poloble.

Bolj kot razmišljam, bolj modificiram še neizpolnjeno željo. In sicer, bila bi nekje na toplem, kjer se ne zmenijo za božič. Ha? To pa sploh ne bi blo tak slabo...Ne bi bilo panike, hektike, prepolnih trgovin, ljudje bi bili znatno bolj sproščeni, po možnosti na dopustu...Ja, to bo moja nova želja! In upam, da se mi ne bo uresničil samo tisti del s toploto, pa še to samo zaradi naših packarij in ignorance.
Čeprav ne maram vsega zgoraj naštetega, sploh pa ne hektično tečnih ljudi, ki jamrajo kaj jih čaka v naslednjih dneh, mi je pa vseeno fajn in užitek obdariti ljudi, ki jih imam rada. Prav vsakemu bi podarila točno to kar si želi pa nažalost finance tega ne dopuščajo. Pa tudi sicer sem opazla, da nam vsem nehote in nevede apetiti rastejo, za kar pa krivim izključno potrošniško družbo in vse letake v nabiralnikih. No, pa bom vseeno obdarila moje najdražje sorodnike in prijatelje, z nečim malim a iz srca podarjenim. Mislim, da kljub vsem tem potrošniškem duhu, da se to kljub temu ceni.
Tako, grem še preverit, kaj je še na seznamu...

not dead yet!

20. avgust (!!!) zadnja objava? GROZA!!!
No, saj ne da ne bi imela kaj za povedat, to imam vedno kaj, se ni za bat. Samo čas beži, otrok terja svoj davek, hotela priznat ali ne. Torej po tem datumu, tam nekje, se je naša pikica odločila, da pa ona ne bi spala več celo noč v enem kosu in tu je eden glavnih razlogov za pomanjkanje volje in časa za pisanje bloga. No, in smo imeli takšne in drugačne noči, jaz sem doživljala takšne in drugačne dneve po neprespani noči in sama pri sebi (in z drugimi) razglabljala zakaj se to dogaja in kako to preprečit. Vmes smo bili še na morju, ki sem se ga tako zelo veselila. Je blo fajn, malo začinjeno s kako neprespano nočjo, voda sicer malo premrzla za moj okus, vreme na srečo dovolj ok, skoraj poletno, se je pa poznalo, da je sept, ker se je zvečer pošteno ohladilo. No, je bilo prvo morje v troje in povrhu še sept, česar sem se veselila, na koncu ugotovila, da je ta sept bil kar hladen in da bi blo bolje it čez poletje. Je pa res, da ni bilo nobene gužve po drugi strani se pa tudi ni kaj dosti dogajalo. Ja, za vse je nekaj plus in nekaj minus, tako pač je to.
Kaj se je še vse zgodilo od takrat? Uf...vsega se niti več ne spomnim, vem le, da so se noči umirile in da otroci pač ne morejo spati kot odrasli celo noč brez motenj od rojstva pa do velikih nog (če malo pomislim mi je zdaj to logično, ko se je pa začelo, se mi je htelo zmešat). Včasih jih kaj muči, drugič kaj sanjajo, tretjič so v fazi razvoja in vadijo novo spretnost, potem rastejo zobki in tako to gre...Kolo sreće se okreće! :)
Od 20.8. se je rodilo kar veliko število otrok, sem že pisala, da čakamo. Suma sumarum - mislim da 5, 1 deček in 4 deklice! In ja, otroci, otroci, otroci, to je tisto kar se mi dogaja skoraj 24/7. Sem zdaj že v oni fazi, ko ti je že malo tečno, eno in isto, čeprav po drugi strani pa so to najbolj dragoceni trenutki z mojo pikico, ki je vsak dan večji sonček. Ja, mame smo naravnost zaljubljene v to deco, kaj čmo! Je pa res, da vedno bolj cenim druženje in pogovore o "neotrocih", jih je pa zelo malo. Z mojim možem sma si celo privoščila en "date" kot starša, praznovala najino 7. obletnico (!!!), je prav pasalo in bomo ob priliki ponovili in nadgradili! Za prvič se je vse dobro obneslo, razen tega da je sosed vrtal ob pol 11h in zbudil Hano, pa ni blo večje panike.
Sem komaj čakala, da se tolko osamosvojim, da lahko začnem hodit na aerobiko in mi jo zagode peta, imam tako imenovani trn v peti. Ni fajn, ker boli, ni pa nič strašnega, še dolgi sprehodi in veliko hoje odpade, kaj šele skakanje. Upam, da mi uspe najti luknjo v teh čakalnih vrstah, da me čim prej usposobijo.
No, in zdaj so pred vrati prvi prazniki v troje, tudi tega se že veselim. To leto bomo bolj na izi in to mi je najbolj fajn. Prvič doma za božič, jeeeeej! Za novo leto pa bomo še vidli. In še en prvič, prvič se veselim novoletne zabave in to službene. Kriza! Ja, socializacija mi malo šepa, saj ne da sem non-stop sama, mi pa manjkajo takšni in drugačni ljudje.
Za prvi popostni "post" bo to dovolj. Slutim, da zelo kmalu sledi še kak...;)

Fake or for real?

 

Med tem ko na facebooku najdeš in zaslediš veliko (ne)zanimivih zadev, je ta očitno debate vredna. Namreč vsi smo verjetno zasledili video Rogerja Federerja, ko zbije bidon, ki je postavljen eni osebi na glavo. Ko sem pogledala posnetek, sem rekla WOW in je bila za mene zadeva zaključena. Pokažem ta video mojemu ljubemu možu, je prvi komentar: misliš, da je pravi, resničen posntek ali 'fake'? Moram reči, da nekako sploh nisem dvomila v to, da ne bi znal kaj takega, sploh igralec njegovega kova. Nisem neki pretirani fan Federerja, samo glede na njegovo teniško bilanco pa mislim, da bi to brez težav znal, četudi je smeš zelo težaven udarec.
Potem se pa ta video pojavi pri enem drugem FB prijatelju in tam definitivno pridejo do zaključka, da je fake. Hmmm...Začnem razmišljat...ne bi blo prvič, da bi fejkali take zadeve, samo mi ni jasno, zakaj bi tega. Kdo bi mel kaj od tega? Potem se pa vprašam, kdo ima pa kaj od tega, ko fejkajo ostale zadeve...Skratka, po začetnem trdem prepričanju in splošnem nedvomu, da je stvar resnična, sem zdaj mogoče vseeno malo skeptična. Pa je bil to namen tega videa?

Not padu?

Na POP TVju skoraj vsak večer predvajajo "the best of" As ti tud not padu?!, ki je na slovenski televizijski sceni dvignil letvico zelo, zelo visoko, mogoče za nekaj časa še previsoko. Na začetku smo se gledalci morali počasi vpeljati v njihove štose in fore, ki so občasno tudi na meji okusnega. Zmeraj, ampak res zmeraj pa so zelo izvirni in velikokrat si prav ne morem pomagat, da se ne bi čudila od kod se jim(a) jemlje. Voditelja, ki sta tudi idejna avtorja, avtorja skečev in skoraj vsega, kar se da videt pa sta izredna talenta in prav užitek je gladati nekoga, ki nima treme in ve kaj dela, za razliko od mnogih drugih. Intervjuji so postali spet nekaj kar človek rad posluša, saj niso tiste standardne floskule, vedno najdejo še kaj, na kar je sam gost pozabil ;).

Oba, Lado in Jure, sta izjemna in verjetno bi bila krivica, če bi rekli kdo je boljši, saj se super dopolnjujeta, dober tandem. Vendar pa me Juretove impersonacije vedno znova in znova navdušujejo. Ko govori bosanščino je originalen, bi še mene zavedel, če ne bi vedela; ko poje je enkraten, ima posluh in dober glas, ko igra pa itak nimamo kaj za dodat. Sem prav razmišljala kako se živi s takim človekom. Ali je mogoče tako, kot pravijo, da največji šaljivci niso smešni doma, ali pa da to postane prenaporno. Hmmmmm... Mogoče bi bilo fajn naredit intervju z njegovo ženo, da nam ona to malo razjasni. Skratka, ta človek je multitalent na kubik in vedno znova se najde še kaj, česar nismo vedeli da zna. Pa naj bo to reklama, komedija, oddaja, film ali karkoli drugega. Neverjeten je, ni kaj. Pa pravkar sem ugotovila, da je še povrhu mlad, sem bila prepričana, da je dosti starejši. Za pokušino pa si z veseljem ogledam še ta posnetek, ki ga je postavil v naš medijski prostor.

Poletje 2

In poletje se že počasi bliža svojemu koncu, neverjetno. Avgust se je začel in bo, tako kot vse ostalo, tudi hitro minil. Ja, saj vem, čas beži, ampak res! Se mi zdi starejši ko smo, hitreje gre, nažalost. Ko smo bili mladoletni, je šlo vse tak počasi, 18ka ni in ni prišla, ko pa je, pol sem pa že bla 20 in 22 in 25 potem pa sem dobesedno nehala štet. Smo se ravno zadnjič pogovarjale, da je prav čudno in mogoče celo neverjetno, da če te vpraša zdravnik koliko si star, da moraš razmislit, ali celo zračunat!!!Preden sem šla rodit, moraš izpolnit en kup papirjev in tam je cel kup vprašanj, ki bi jih iz glave (sredi noči) moral izstrelit, pa jih ne. Sem bila šokirana, da te vprašajo po datumu rojstva moža, datum poroke, starost pri prvi menstruaciji itd. Ja, vse vem, mogoče še kak datum, ki ga ne bi rabla, samo tam je pa to zgledalo tako: "Ste poročeni?" "Ja." "Kdaj ste se poročili?" "Mmmmmm....5.7.2008" In tako je izgledalo za vse datume. Groza, ne?Prav zašteka na trenutke...To je znak starosti, I guess...No in ko smo že pri starosti, naša pikica bo v ponedeljek 4 mesece stara. Tudi to leti, na začetku šteješ dneve, tedne, pol pa že meseci letijo
Aja, danes smo praznovali rojstvo še enega otročka, Filipa. Tudi teh mrgoli vsepovsod okrog nas. Pričakujemo pa še 7 otrok do sredine januarja, če nisem koga spustila. In naj še kdo reče, da imamo negativno nataliteto ;).

Poletno družinski obiski

Kot vas že večina ve, en del moje družine izhaja iz Bosne. Tja sem vedno rada odhajala in tam sem preživela sicer majhen, vendar verjetno najbolj srečen del svojega otroštva. Ker so mi stari starši (relativno) hitro umrli in ker je tam kar nekaj časa vladalo vojno stanje, tudi kar nekaj časa nismo mogli hodit tja. Po letu 97 pa se trudimo večkrat na leto obiskati sorodnike, ki so tam in se malo pustit razvajat po balkansko. Ta del je najlepši ;). Zanimivo je pa predvsem to, da je tam družina prva in najbolj pomembna vrednota na seznamu. Čez družino ga ni in tudi 16. koleno družine je skorajda enako pomembno kot 2 ali včasih celo prvo. Vem, tega marsikdo ne razume, občasno se trudim komu to tudi razložit, in kdor tega še ni občutil, tega tudi ne more razumeti, je pa enkraten občutek. Samo če povem primer, da ko se rodi otrok ali če se kdo poroči, je udeležba obvezna, to se ne sme zamuditi, razen če vlada kakšno opravičljivo posebno stanje.
No, in naša družina ni nič drugačna od povprečne družine s koreninami od tam. Vsaj polovica, če ne še več kot to, dela in živi v tujini, torej ne v Bosni. Tam nekje v 60-tih oziroma 70-tih letih se je veliko ljudi od tam odselilo oziroma odromalo s trebuhom za kuhom. Naša družina se je razkropila po severno-zahodni Evropi, gledano iz smeri Bosne. In ker je od tega minilo že kar nekaj časa, je naša družina tudi pognala korenine v tistih državah. Najbolj zanimive kombinacije so na Švedskem. Tam je že itak zelo pisano prebivalstvo in potem ni težko najti nekoga, ki pač nima veze s Slovanstvom. In potem imaš sorodnike s katerimi se moraš pogovarjati v tujem jeziku, ker se sicer ne razumeš-mimogrede srbohraščina se tu ne šteje za tuji jezik ;).
Kar je še zanimivo, da se večina odseljencev, generacija, ki se je dejansko preselila, vsako poletje vrača/obiskuje sorodnike v Bosni, kar je tudi ena izmed značilnosti. In ker je Maribor nasrečo na njihovi poti dol, se tukaj ustavijo na "pit-stop". In zgodi se sledeče, dobiš na obisk sorodnike iz Švedske, dve različni veji družine na isti dan, oni se pogovarjajo švedsko, ti pa nimaš pojma o čemu. Pa niso nevljudni, samo lažje jim je. In poleti se vedno veselim teh obiskov, ker je to edinkrat ko se lahko vidimo, nadaljujemo pa tam kjer smo zadnjič ostali. Hvala bogu, da nam internet in FB omogočata več virtualnih stikov, kot je tega bilo prej. Tako, da smo tudi temu hvaležni.
Lepo je biti del takšne družine ;))))).
 

Poletje

Prvič po stotih letih, če ne prvič nasploh, bom preživela poletje doma. No, ni še nujno, da bo tako. Ker, kdor me pozna, ve, da imam nekje globoko v sebi malo ciganske krvi, ni še odkrito po kateri strani ;), ve se pa da sem kot ptica seljivka po svojem dedeku, da bom sigurno kam popihala v teh dveh mesecih. Mimogrede, on (dedek) se je dejansko nonstop selil, jaz pa sem za razliko rekla, da bom stanovala na enem mestu, bom pa zato ogromno potovala.
Kam bi šla? Ufff... kaj bi naštevala, če ostanem samo na realnih tleh, bom sigurno šla v Bosno pa sigurno kak dan na obalo k moji Marti in Goranu, pa kak dan bomo sigurno na izlet še šli pa nekaj sma se z mamo-babico pogovarjali kam bi lahko šle babnice, tak da mogoče sploh ne bo tak hudo bit "doma" čez poletje. Vendar bo pa definitivno, če res ne pride kaj nepredvidenega vmes, da bom šla prvič sploh na dopust v septembru!!!Tega se pa že fuuul veselim. Sicer je usoda tako hotela, da moram vedno plačevati najdražje aranžmaje, če hočem it nekam na lepo. Zdaj bomo pa šli na lepo in še poceni povrhu ;). Do takrat pa se bomo namesto, da bi se hladili v morju, hladili s to našo novo pridobitvijo. Stane kar nekaj ojrotov, kot pravijo, je pa vseeno fajn. Vem in zavedam se, da pa naši mati Naravi s tem ne počnemo nič kaj dobrega, žal. Bom pa drugje bolj pridna, obljubim, častna Titova!

Ne, ni še konec ne...

Ja, vem, vsem se zdaj poje ta bedasta pesem, sorry! No, htela sem v bistvu povedat, da nisem pozabla na moj ustvarjalni kotiček, je pa zdaj malo počival, ker sem se odločila, da ne bom objavljala samo zadeve, ki imajo opraviti z otrokom. Se pa razume, da zdaj, ko smo v veliki fazi učenja, da nam samo to še gre po glavi in da imamo ogromno o tem za povedat. Skratka, skušala bom oživeti blog in spet malo kaj nakracat.

Ko bom velik...

...bom prvak



Eni hitro vejo kaj bi radi bili v življenju, to tudi postanejo, drugim spet pa to ostane le želja. Nadebudneže te starosti oziroma malo starejše sem včeraj na kratko občudovala na turnirju na ŽTKju in bila neverjetno presenečena nad kvaliteto njihove  igre. Istočasno pa sem razmišljala kolkim od teh bo resnično uspelo priti vsaj med prvih 100, vsi bi pa radi bili številka ena, ta je pa lahko samo eden. Ko poslušaš razne intervjuje uspešnih ljudi, športnikov ali poslovnežev, ki pojasnjujejo kako so si upali in da si moraš to resnično želeti, se jaz spomnim vseh teh, ki so si prav tako resnično želeli, bili pridni in delovni, mogoče še bolj kot ostali, pa jim vendarle ni uspelo. Torej, ni vse le v želji in delu, tudi srečo je treba imeti in ob pravem času na pravem mestu biti, da o denarju in zvezah sploh ne govorim.

Buci, buci...

Valda, spet ena na račun otrok. Tokrat malo hudomušno...Zadnji mesec ali pa mogoče zadnji teden sem postala na eno stvar bolj pozorna. Ko odrasli ljudje, predvsem ženskega spola, vidijo novorojenčka, začnejo govoriti v drugem, samo njim razumljivem jeziku, ton glasu se zviša na piskajočo raven, grimase na obrazu so nepopisne in blaženosti ni videti konca. Sprva sem mislila, da je to domena babic pa sem se pošteno zmotila, še znanka malo strarejša odd mene preide v to opisano stanje, ki pa s tem otrokom ni niti približno povezana. Če bi nam ti novoroječki lahko pokazali ogledalo in nam nazaj odgovarjali na enak način kot jih mi nagovarjamo, bi po moje kar hitro nehali, saj bi končno videli, kako neumno na trenutke zgledamo. Da ne bo pomote, ne pravim, da tudi sama nisem taka, samo ne pri svojem otroku, se razume.