Ko bom velik...

...bom prvak



Eni hitro vejo kaj bi radi bili v življenju, to tudi postanejo, drugim spet pa to ostane le želja. Nadebudneže te starosti oziroma malo starejše sem včeraj na kratko občudovala na turnirju na ŽTKju in bila neverjetno presenečena nad kvaliteto njihove  igre. Istočasno pa sem razmišljala kolkim od teh bo resnično uspelo priti vsaj med prvih 100, vsi bi pa radi bili številka ena, ta je pa lahko samo eden. Ko poslušaš razne intervjuje uspešnih ljudi, športnikov ali poslovnežev, ki pojasnjujejo kako so si upali in da si moraš to resnično želeti, se jaz spomnim vseh teh, ki so si prav tako resnično želeli, bili pridni in delovni, mogoče še bolj kot ostali, pa jim vendarle ni uspelo. Torej, ni vse le v želji in delu, tudi srečo je treba imeti in ob pravem času na pravem mestu biti, da o denarju in zvezah sploh ne govorim.

Buci, buci...

Valda, spet ena na račun otrok. Tokrat malo hudomušno...Zadnji mesec ali pa mogoče zadnji teden sem postala na eno stvar bolj pozorna. Ko odrasli ljudje, predvsem ženskega spola, vidijo novorojenčka, začnejo govoriti v drugem, samo njim razumljivem jeziku, ton glasu se zviša na piskajočo raven, grimase na obrazu so nepopisne in blaženosti ni videti konca. Sprva sem mislila, da je to domena babic pa sem se pošteno zmotila, še znanka malo strarejša odd mene preide v to opisano stanje, ki pa s tem otrokom ni niti približno povezana. Če bi nam ti novoroječki lahko pokazali ogledalo in nam nazaj odgovarjali na enak način kot jih mi nagovarjamo, bi po moje kar hitro nehali, saj bi končno videli, kako neumno na trenutke zgledamo. Da ne bo pomote, ne pravim, da tudi sama nisem taka, samo ne pri svojem otroku, se razume.

Tistega dne...

9.4. ob 14.19 je moj svet dobil nov center. Vse se vrti okrog ene male pikice, ki iz dneva v dan raste v širino in dolžino ;). Sam dogodek in dnevi po tem so zgodba zase, ki jo vsak prehodi sam in po svoje, in zakaj bi bila jaz izjema, da ne bi bila čisto samosvoja. Zdaj, ko je že nekaj časa od tega, so dnevi vedno lepši in mama, kar se mi zdi še vedno nepojmljivo, da sem to jaz, postaja vedno bolj samozavestna in se dela da ve kaj dela ;). Ja, naša pikica je "pridna", večinoma spi in je, in ja, tudi joka, danes je recimo kar veliko jokala, pa nič zato, to ne pomeni, da je bila poredna. Pač, nekaj jih muči, otroci te starosti še ne znajo nagajat in jokat zato, da nervirajo starše, ker jim je to zabavno, pač pa s tem milim in včasih neutolažljivim jokom, srceparajočim jokom, sporočajo, da je nekaj narobe. Največkrat jih muči prebava, sicer pa jim ni hudega. No, in iz teh stavkov se da razbrati razlog za narekovaje okrog biti priden. Od kar sem v eni od neštetih knjig prebrala, kako zmotno jih ocenjujemo da so pridni, čeravno se v večini razmišljanja tiste knjige nisem strinjala, sem ob vprasanjih ali je pridna in ob opisih kako so dojenčki pridni, dejansko začela razmišljat, da ima tista čudna knjiga v resnici prav. Kako je pa lahko dojenček poreden? Ne znam si odgovorit, naj mi nekdo pomaga.
Res pa je tudi, da se je tistega 9. aprila, svet tudi za nekaj časa ustavil. Vprašajte me kateri dan je ali pa kateri datum? Kljub vsem pompu o 1. maju in PRAZNIKU dela, sem se jaz danes samozavestno hotela odpravit v trgovino. Toliko o tem...Torej, svet se resnično vrti okrog ene same male ritke, kar pa sploh ni tak hudo, prav lepo je...