Drobiž...

Ja, in je v bistvu že tak daleč, da bo vsak cajt tu...Hitro minlo, ne? Vsaj meni je...Glede samega prihoda so zadeve bolj ali manj pripravljene, vsak dan pa je TEŽJI, mišljeno dobesedno. Sem zelo hvaležna, da me v zadnjih 6 mesecih ni pestilo kaj večjega kot so zgaga, mravljinčenje rok in samoumevno naraščanje teže, tu in tam še kak mini problemček (križ, dihanje, krči, okornost). Zadnjih par tednov pa je spravilo zatekanje nog in rok vse noter kar me je zaobšlo poprej. Vem, da marsikdo ne razume, da ni tako hudo samoumevno to zatekanje in da imata vsakdanje zatekanje in nosečniško zatekanje različne vzroke in tudi posledice...Ja, vem bo kmalu mimo, najkasneje naslednji vikend, samo ljudje moji poglejte to:

In to dopoldne brez kakršnega koli napora, dela, hoje... Saj bom preživela, ne me narobe razumet, samo me zdaj razumete zakaj mi gre na živce?
Menja kdo? ...Yap, I didn't think so...

Vreme

Že nekaj časa poslušam veliko jamranja okrog vremena, sploh v zvezi z zimo. Preden me kdo narobe razume, okrog naše zime, tu v MB. Ne vem zakaj, samo to leto pa tega jamranja ne razumem. Vsi se zavedamo, da smo v obdobju kjer sploh več ne vemo kaj je normalno in kaj ne, da se vsako leto postavljajo neki bizarni rekordi in mogoče ravno zaradi tega pozabljamo, če smo sploh vedeli, kakšni bi naj bili ti 4 letni časi. Pa ne na pizzi ;). To leto je bila dokaj povprečna zima. Snega ni bilo pretirano dosti, padel je mogoče trikrat, enkrat pač v začetku marca in to je že bil škandal!!!Temperature se niso spustile kaj pretirano nizko, par dni malo večjega minusa v januarju (katastrofa!!!), sicer pa čisto povprečje, mogoče bi še lahko človek rekel, da med malenkost milejšimi, se spomnim precej bolj mrzlih in zametanih zim. Ja, saj sama sem tudi bolj topel človek, mi je poletje bolj pri srcu kot november ali aprilsko deževje oziroma tisti mraz, ko se ti delajo sveče na nosu. Samo, če pa živimo v delu sveta, ko so ti pojavi normalni in pričakovani, potem pač mora bit tako in vse kar ni tako, je znak, da je nekaj narobe, ne?

Me pa ta veda meteorologija kar malo fascinira. Vem, da je težko napovedati karkoli in da se napovedi razlikujejo, ni mi pa jasno, kako eni napovejo veliko bolj točno kot drugi, zakaj? Danes sem šla pogledat napoved na eno stran, za katero lahko rečem, da je dokaj zanesljiva (to smo ugotovili na Mallorci, ker je njihova napoved v dvigalu vedno "lagala" pa sem šla poiskat svojo) in potem sem šla še preverit drugo napoved, slovenska povezava, in kaj ugotovim? Ti simboli se še kar nekak ujemajo, temperature pa...Groza!!!Kar je pa najbolj presenetljivo, da je tuja stran bolj točna in glede na stanje, slovenski verziji ne gre verjeti! Zakaj je tako? Nimam pojma, mogoče mi bo pa kdo znal še to pojasnit.
Še ena stvar me fascinira glede vremena. Čeravno je stvar, ki je ne moremo individualno spreminjati (na kratek rok), je pa zelo pomembna tema v naši družbi. Saj vemo, ta English weather small talk, pa tudi mi se kar veliko pogovarjamo o njem. Eni smo bolj dovzetni na vreme, sama osebno žarim ko je sonce, sem polna energije in sploh po zimskem sivem zatišju, komaj čakam, da se prikaže in že bi šla nekam sedet na sonce po ure in ure...Danes, ko je pač tako bolj oblačno pa mi kar nekak ni, čeprav, če pomislim dobro, sploh ni tak švoh. Dežuje ne, zunaj je še kar toplo, vetra ni zaznat, v bistvu sploh ni tak slabo...hm....zakaj mi pol gre na živce?

Čas leti...

...pomlad je pred vrati in spet je petek! Mi je pred kratkim ena od prijateljic rekla, saj tebi je vseeno kdaj je in če je vikend, samo ni čisto tak. Meni je vikend v bistvu še bolj naporn. Čez teden si naredim po svoje dan, bolj ko se bliža konec tedna, bolj se polnijo termini in dnevi vikenda, ki pa so v bistvu manj kot trije. Pol petka in dva dni vikenda. Saj ne da se pritožujem, rada se družim z vsemi in sama predlagam različna druženja, samo počasi opažam, da je tak tempo vedno bolj naporen. To ogromno telo (verjemite mi, vsako kilo dodatno čutim) rabi svoj čas za počitek, ki pa si ga ne privoščim dovolj in to mogoče ni najbolj ok. Hvala bogu, da se generalno dobro počutim in mi vsakdanje stvari kljub zadnjim tednom (dnevom) niso tak fejst naporne. Mogoče bi bilo pa fajn še v glavi preklopit, da ni več tak kot je blo pred 8 meseci in da bo čez kak mesec še precej drugače. Človek, kljub ogromni volji in želji, mora včasih malo popustit pri stvareh, ki niso tako življenjsko pomembne, da ne bi tiste, ki pa so življenjsko pomembne, zanemarjal. In če si jaz, je to treba naredit bolj zavestno, kot si kdorkoli to predstavlja, ker imam, tudi po nepotrebnem, slabo vest in so drugi ljudje velikokrat pred mano v moji vrsti.
No in danes sem začela zavestno razmišljat kaj zmorem in česa ne. Ena odpoved je danes že padla, zaradi časovne stistke, čeprav sem se že vprašala, če mogoče vseeno ne bi zmogla še tega kar sem nameravala. In sem se vseeno prepričala, da ne bo noben umrl, če ne bom. Drugo premišljeno odpoved, sem ravnokar sprejela, ker bom najverjetneje po za mene pomembni soboti, ki je ne želim in nočem odpovedat ali prilagodit, vseeno prijetno utrujena, da ne bi tvegala se še v nedeljo dodatno obremenjevati, saj vem, da bodo stvari urejene tudi brez mene. Za zečetek se mi zdi da je kar dobro...Zdaj pa še moram samo nadaljevat in svojo glavo poštimat!

Nasveti

Pred časom sem objavila intervju z Vesno Vuk Godina, ki med vsem ostalim tudi pravi, kako imajo današnji starši preveč nasvetov s strani vseh mogočih strokovnjakov in tistih, ki bi to radi bili. In ker tečemo že zadnje kroge, se vedno še česa spomnim, v kar bi se rada prepričala kako naj, ali če prav razmišljam. V tem iskanju ugotovim, da ima dr. Godina ne samo mogoče, ampak resnično prav. Preveč je nekih nasvetov, sploh pa ker si toliko nasprotujejo in si potem včasih očitaš, da si preveč tiranski, ker pač "dr. Ta-in-ta" pravi popolnoma drugače in je tvoje razmišljanje preveč staromodno, po drugi strani se pa pomiriš, ko najdeš da se pa "dr. Ta-in-ta 2" strinja. In samo zato, ker je dr. oziroma po možnosti pediater, je to že kompetenca, ki ti daje zaupanje. Vidim, da tudi jaz nehote podležem takim in drugačnim "kompetencam", sem pa zelo vesela, ko najdem "kompetenco", ki se strinja z mojim, očitno velikokrat staromodnim, načinom razmišljanja. Sicer bomo videli, kaj bo prinesla praksa, za začetek pa mogoče vseeno ni slabo, ne?

Da si boste lažje predstavljali o čem govorim, prilagam primer, ko sem razmišljala, kako uspavati otroka, da se nezasužnjiš do otrokovega 10. leta in kako se izognit vsem tem izsiljevanjem, ki jih malčki zelo hitro obvladajo. Kdo ugane katera je moja? :)

Pustimo dojenčka jokati

To metodo je razvil pediater Richard Ferber. Metoda jokanja ne pomeni, da dojenčka pred spanjem pustimo jokati za dolgo časa. Staršem se svetuje, da se na dojenčkov jok ne odzovejo v istem hipu, odzivni čas pa postopoma še podaljšujejo. Tako se dojenček počasi nauči, da bo zaspal sam od sebe, jok pa je integralni del procesa "učenja" spanja. Celotna ideja te metode je v tem, da se mora dojenček spanja naučiti prav tako kot vsega drugega. Če ga bodo starši pred spanjem vsakič uspavali, ga ujčkali ter ga nosili v naročju, se bo dojenček enostavno naučil zaspati samo na takšen način. Če pa ga boste preprosto položili v posteljo, se bo po začetnem jokavem protestiranju navadil zaspati sam od sebe. Pri tej metodi dojenčkov jok ni cilj, je pa stranski učinek pri učenju spanca.

Metoda brez solz

Pediater in zagovornik teorije navezanosti dojenčka na starše, William Sears, je kritičen do tega, da bi otroka pred spanjem pustili jokati. Trdi, da lahko tako dojenček izgubi zaupanje do staršev in začne čas spanja dojemati kot nekaj neprijetnega. Metoda učenja spanja brez solz temelji na tem, da dojenčka pred spanjem nahranimo in ga zibamo v naročju, dokler se mu od utrujenosti ne začnejo oči same zapirati. Šele potem dojenčka položimo v posteljo. Če zajoka, se mu odzovemo takoj. Prav tako ta metoda zagovarja tudi spanje dojenčka skupaj s starši. Pozor, če imate zelo trden spanec, če jemljete tablete za spanje, ali ste pred spanjem pili alkohol, ne spite skupaj s svojim dojenčkom. V takšnih primerih namreč tvegate, da se med spanjem uležete na dojenčka in ga po nesreči zadušite. Prav tako ni priporočljivo, da spite s svojim dojenčkom v isti postelji, če ste kadilec ali kadilka.

Tretji način

Metoda, ki jo je razvila medicinska sestra Tracy Hogg, zagovarja pozitiven način metode učenja spanja brez solz. Vendar pa je kritična do ujčkanja in dojenja, dokler dojenček ne zaspi v naročju, saj – tako kot pediater Ferber – meni, da se mora dojenček naučiti, da bo zaspal sam od sebe. Zato priporoča, da naj se starš na jok dojenčka vedno hitro odzove, ga vzame v naročje, vendar ga zelo kmalu spet položi nazaj v njegovo posteljico. To naj ponavlja po potrebi večkrat in vse dokler dojenček končno ne zaspi sam od sebe.

Pediatrinja svetuje

Pediatrinja dr. Aleksandra Plut svetuje, da vsakega otroka obravnavamo individualno. Njena otroka sta ob isti vzgoji, ob istih metodah ter oba dojena celo noč prespala pri različni starosti; sin šele pri treh letih, hčerka pa že pri šestih tednih. Kljub temu pediatrinja priporoča nekaj pravil, ki jih naj ne bi smeli prekršiti.

Čez dan lahko otrok spi v lupinici, vozičku ali na drugih posteljah, ponoči pa mora vedno v svojo posteljo. Spanje mora biti obred. Vsako noč ob istem času otroka po kopanju, hranjenju, pravljici in podobnem pred spanjem položimo v njegovo posteljico. Dr. Plutova odsvetuje spanje skupaj s starši, saj za dober počitek tudi otrok potrebuje svoj mir in svoj prostor. Če otrok joka, pediatrinja odsvetuje, da se ga iz posteljice vzdiguje. Priporoča, da starš pride pogledat otroka, ga pobožat, mu pokazati, da je v bližini, da ga s tem pomiri. Odsvetuje pomirjanje s stekleničko, saj mora otrok poznati razliko med hranjenjem in spanjem. Za nedojene otroke ali zalivančke je priporočljiv telesni kontakt med hranjenjem, pitje soka ali sladkanega čaja med nočnim spanjem pa je odsvetovano že s strani zobozdravnikov.

Čestitke!

Torej,  vse najboljše ob dnevu žena, vsem ženskam, ne ženam!

Tudi to je ena izmed tistih tem, ki jih lahko damo v kategorijo 1. novembra, materinskega dne, valentinovega (tega, če sploh) in podbno, ki vedno pride na površje ob določenem datumu in pol so debate, da zakaj ravno tisti dan itd. Novo leto tudi ima datum, božič tudi, rojstni dan tudi, zakaj takrat ne razglabljamo, zakaj si samo takrat želimo vse najboljše in kupujemo darila? O tem več drugič...

Žal, leta 2010 ženske še vedno nismo v enakovrednem položaju z moškimi, je pa se vsekakor prav zahvaliti, magari samo 8.3., vsem tistim ženskam, ki so se borile, da smo tukaj kjer smo, vsem našim vzornicam, ki nam dajajo upanje, da je to še zmeraj dosegljivo in da bomo tudi me to prenašale iz roda v rod. Ja, biti ženska je nekaj posebnega, velikokrat ni prednost, vendar jo moramo tudi dostikrat poiskati same, da najdemo motiv za naprej. Ženske in moški smo si različni, to sploh ni sporno in hvala bogu da je tako, zato ne moremo pričakovati, da bomo ISTI, lahko smo pa na enakem položaju v marskikaterem okolju. Začeti moramo prav pri sebi, saj smo ženske prevečkrat same sebi ovira in sovražnik.

Skratka, ženske moje (!),  vse najboljše ter polno volje in enegrije v prihodnje vam želim!