That time of the year...

Jap, spet smo tu, v tem delu leta. Eni pravijo, da je najlepši del leta, čaroben, pravljičen, bla, bla, bla... Res je lepo, če je bel del leta, ne preveč mrzel, po možnosti sončen, itd. Še zmeraj pa se mi ni uresničila moja želja, da bi bila enkrat ob tem času nekje na toplem, prav na toplem. Vem pa, da bi takrat verjetno jamrala, da nimam občutka da je božič. Sem enkrat gledala slike Božičkov iz Avstralije v kratkih hlačah (razumljivo pri 40 stopinjah), pa ne da mi je blo smešno, čudno in kaj jaz vem kaj še, prav brezveze se mi je zdelo. Pa tudi ne vem zakaj bi človek okraševal okolico poleti, ko je dolg dan pa še vsa dekoracija je mišljena za smreke in zimsko drevje. Torej imamo še en dokaz več,  da "zgodovina" resnično prihaja iz Evrope. Ali pa vsaj iz zgornje poloble.

Bolj kot razmišljam, bolj modificiram še neizpolnjeno željo. In sicer, bila bi nekje na toplem, kjer se ne zmenijo za božič. Ha? To pa sploh ne bi blo tak slabo...Ne bi bilo panike, hektike, prepolnih trgovin, ljudje bi bili znatno bolj sproščeni, po možnosti na dopustu...Ja, to bo moja nova želja! In upam, da se mi ne bo uresničil samo tisti del s toploto, pa še to samo zaradi naših packarij in ignorance.
Čeprav ne maram vsega zgoraj naštetega, sploh pa ne hektično tečnih ljudi, ki jamrajo kaj jih čaka v naslednjih dneh, mi je pa vseeno fajn in užitek obdariti ljudi, ki jih imam rada. Prav vsakemu bi podarila točno to kar si želi pa nažalost finance tega ne dopuščajo. Pa tudi sicer sem opazla, da nam vsem nehote in nevede apetiti rastejo, za kar pa krivim izključno potrošniško družbo in vse letake v nabiralnikih. No, pa bom vseeno obdarila moje najdražje sorodnike in prijatelje, z nečim malim a iz srca podarjenim. Mislim, da kljub vsem tem potrošniškem duhu, da se to kljub temu ceni.
Tako, grem še preverit, kaj je še na seznamu...

not dead yet!

20. avgust (!!!) zadnja objava? GROZA!!!
No, saj ne da ne bi imela kaj za povedat, to imam vedno kaj, se ni za bat. Samo čas beži, otrok terja svoj davek, hotela priznat ali ne. Torej po tem datumu, tam nekje, se je naša pikica odločila, da pa ona ne bi spala več celo noč v enem kosu in tu je eden glavnih razlogov za pomanjkanje volje in časa za pisanje bloga. No, in smo imeli takšne in drugačne noči, jaz sem doživljala takšne in drugačne dneve po neprespani noči in sama pri sebi (in z drugimi) razglabljala zakaj se to dogaja in kako to preprečit. Vmes smo bili še na morju, ki sem se ga tako zelo veselila. Je blo fajn, malo začinjeno s kako neprespano nočjo, voda sicer malo premrzla za moj okus, vreme na srečo dovolj ok, skoraj poletno, se je pa poznalo, da je sept, ker se je zvečer pošteno ohladilo. No, je bilo prvo morje v troje in povrhu še sept, česar sem se veselila, na koncu ugotovila, da je ta sept bil kar hladen in da bi blo bolje it čez poletje. Je pa res, da ni bilo nobene gužve po drugi strani se pa tudi ni kaj dosti dogajalo. Ja, za vse je nekaj plus in nekaj minus, tako pač je to.
Kaj se je še vse zgodilo od takrat? Uf...vsega se niti več ne spomnim, vem le, da so se noči umirile in da otroci pač ne morejo spati kot odrasli celo noč brez motenj od rojstva pa do velikih nog (če malo pomislim mi je zdaj to logično, ko se je pa začelo, se mi je htelo zmešat). Včasih jih kaj muči, drugič kaj sanjajo, tretjič so v fazi razvoja in vadijo novo spretnost, potem rastejo zobki in tako to gre...Kolo sreće se okreće! :)
Od 20.8. se je rodilo kar veliko število otrok, sem že pisala, da čakamo. Suma sumarum - mislim da 5, 1 deček in 4 deklice! In ja, otroci, otroci, otroci, to je tisto kar se mi dogaja skoraj 24/7. Sem zdaj že v oni fazi, ko ti je že malo tečno, eno in isto, čeprav po drugi strani pa so to najbolj dragoceni trenutki z mojo pikico, ki je vsak dan večji sonček. Ja, mame smo naravnost zaljubljene v to deco, kaj čmo! Je pa res, da vedno bolj cenim druženje in pogovore o "neotrocih", jih je pa zelo malo. Z mojim možem sma si celo privoščila en "date" kot starša, praznovala najino 7. obletnico (!!!), je prav pasalo in bomo ob priliki ponovili in nadgradili! Za prvič se je vse dobro obneslo, razen tega da je sosed vrtal ob pol 11h in zbudil Hano, pa ni blo večje panike.
Sem komaj čakala, da se tolko osamosvojim, da lahko začnem hodit na aerobiko in mi jo zagode peta, imam tako imenovani trn v peti. Ni fajn, ker boli, ni pa nič strašnega, še dolgi sprehodi in veliko hoje odpade, kaj šele skakanje. Upam, da mi uspe najti luknjo v teh čakalnih vrstah, da me čim prej usposobijo.
No, in zdaj so pred vrati prvi prazniki v troje, tudi tega se že veselim. To leto bomo bolj na izi in to mi je najbolj fajn. Prvič doma za božič, jeeeeej! Za novo leto pa bomo še vidli. In še en prvič, prvič se veselim novoletne zabave in to službene. Kriza! Ja, socializacija mi malo šepa, saj ne da sem non-stop sama, mi pa manjkajo takšni in drugačni ljudje.
Za prvi popostni "post" bo to dovolj. Slutim, da zelo kmalu sledi še kak...;)