Open

Letos mi je Dedek Mraz v pomanjšani obliki (ni ne moški, ne siv/a, niti debel/a) prinesel posebno darilo - autobiografijo Andreja Agassija. Končno mi jo je tudi uspelo prebrati. Pa ne zato, ker je dolgočasna, je zelo obsežna in včasih pač rabiš malo več časa. Ob izidu knjige je bil Agassi non stop v "headlinsih", izpostavljali so raznorazne "fakte" iz knjige o njih debatirali, predvsem tisti, ki knjige niso prebrali, ter razpravljali o njegovi moralnosti, v čem je finta itd. No, ko prebereš knjigo je na srečo vseeno malo drugače. "Highlight" knjige le ni v tem, da je nosil lasuljo, ki to ni ravno bila in to da je probal prepovedano drogo pa še povrhu lagal o tem. Ker kdo prebere to knjigo in vidi edino vredno bistvo v teh stvareh, je tu nekaj narobe, sorry. So pa to resnično dejstva, ki ti pomagajo razumet njega in okoliščine.
Skratka, na začetku, še preden sem začela, po poslušanju vseh teh "šokantnih" novic, sem se spraševala, zakaj mu je zdaj vsega tega treba? Zaključil je zelo uspešno kariero, dejstvo je, da je zelo težko ponovljiv v talentu, kot tudi v drugih zadevah, zakaj bi si človek želel, da se grdo pogovarjajo o njem. Denarja mu ne manjka, v tem definitivno ni motiv, zakaj torej? Odgovor se na koncu izkristalizira. Ker vem, da bo še kdo med vami bral to knjigo, ne bom o podrobnostih, mogeoče le površinsko.
Mene, ki spremljam tenis od malih nog preseneti marsikatera zadeva, med drugim tudi njegov naiven in do neke mere še vedno otroški značaj. In tudi način izpovedovanja se bere iskreno in do neke mere celo grobo, precej neposredno. Sicer je sama zgodba, s pomočjo določenih ljudi, vseeno malo bolj holivudsko zaokrožena, pa to ne moti, ker je vsebina dovolj resnična in iskrena. Po prebranem sem začela gledati na Agassija s precej več občudovanja, kot prej, z razlogom. Ja, kljub lasulji (!!!) in drogam. Najbolj občudovanja vredno se mi pa zdi dejstvo, da je našel človek njegovega vpliva in slovesa resnično poslanstvo v svojem življenju - pomagati revnim otrokom priti do izobrazbe v svoji lokalni skupnosti, kjer je sam odraščal in da je edina pametna pot v življenju dobra izobrazba ter upoštevanje določenih pravil in norm v življenju.
Za razliko od določenih ljudi, ki sicer tudi pomagajo revnim otročkom, s tem da jih zbirajo na kupu, kopičijo sirote iz celega sveta pod eno streho in si rečejo mama, zraven pa imajo 10 ljudi, ki dejansko skrbijo za njih (da se ne bi narobe razumeli, se mi zdi plemenito dejanje, samo sprašujem se, kolko ima tak otrok od "mame" če jih je 6 pod streho, mama pa slavna in pomembna; res pa je, da imajo boljše materialne pogoje, pa to ni vse v življenju) se mi zdi boljše in bolj na mestu, če daruješ v njihovo (ali svoje) lokalno okolje, ker le tako se bo enkrat tam nekaj spremenilo. Oprah je ena izmed vzornic teh dejanj. Za nas navadne smrtnike pa je unicef mogoče pot ali pa kaka druga kredibilna organizacija, da jim damo nekaj, kar nam ne pomeni veliko, njim pa mogoče celo reši življenje. Istočasno pa ne smemo pozabiti, da imamo tudi pri nas otroke in družine, vedno več jih je, ki so pomoči potrebne in če le lahko kako pomagamo, dajmo!

Vau! Brez besed!

To zmore samo ženska :)!

Kdo bo ščitil starše?

Prilagam intervju Vesne Vuk Godina, sociologinje in antropolginje, sicer velikokrat kontroverzne ženske, z mnenjem katere se tudi velikokrat ne strinjam, tokrat pa govori skoraj naravnost iz mojih ust. Vedno me je zanimalo, zakaj ta generacija staršev vzgaja otroke popolnoma drugače kot so bili sami vzgojeni, pa nobenemu nič ne manjka, ti otroci dandanes pa...Upam, da ne bom sama taka kot nekateri tisti, ki jih srečujem na delovnem mestu in se včasih dobesedno čudim.
Se zavedam, da je dolg, se mi je pa zdelo škoda, da bi ga krajšala. Preberite kolkor morete :).

Kdo bo starše ščitil pred otroki?

Jana, 5.1.2010

Pravi, da je srečna kot že dolgo ne. Njena hči je namreč naredila gimnazijsko maturo in jima zato ni treba več cele dneve sedeti za knjigami. Maša študira tisto, kar jo veseli, in ne matematike, ki je zaradi cerebralne paralize nikoli ne bo povsem razumela, ona, njena mama, ima prvič po triindvajsetih letih čas zase. Pa za branje in pisanje. Vedno več časa porabi tudi za to, da ljudem po Sloveniji predava o tem, zakaj se starši čedalje bolj bojijo svojih otrok in zakaj posledično vzgajajo narcisoidne otroke, ki vidijo samo in edino sebe, pa zakaj je kazen včasih potrebna in pred čim nas lahko obvaruje. Tudi na tem področju je jasna in glasna. Neusmiljena. Provokativna. Vesna Godina, pač.

Tekst: BRANKA GRUJIČIČ

Kaj se je torej zgodilo s starši, da so sad njihove vzgoje mali narcisi, ki vidijo samo in edino sebe? Sami so bili vzgojeni povsem drugače.

Kot je ugotovil že svetovno znani analitik ame­riške družbe Laseh, so v sodobnih zahodnih druž­bah starši pod nenehnim pritiskom pedagoških delavcev, strokovnjakov in najrazličnejših drugih »poznavalcev« vzgoje. Kar poglejte, vse revije so polne njihovih nasvetov. Strokovnjaki so tisti, ki vodijo socializacijo otrok. Starše nenehno bom­bardirajo s strokovnimi mnenji, rezultat tega pa so negotovi in zmedeni starši. Oni bi po občutku ravnali podobno, kot so ravnali njihovi starši - in to bi bilo za otroke večinoma boljše -, a v njiho­vo razmišljanje vdrejo strokovnjaki in starši dobijo občutek, da bodo otroka uničili, če ne bodo upoš­tevali njihovih nasvetov. Danes je to, da otroka daš na kahlo in mora kakati vanjo in ne v plenico, že skoraj kriminalno dejanje.

Sta dve po riti ali ena okoli ušes že kriminal?

Če se spomnim svojega otroštva, ni bilo najhujše, da sem jih enkrat v življenju dobila po riti, ali pa da je, sicer redko, priletela kakšna klofuta, hujše so bile druge kazni. To, na primer, da me je mama ignorirala, ker je bila besna name. Takrat ko otro­ka učiš, kaj je meja in da je socialno pravilo nad njegovim ugodjem, je treba mejo in pravilo držati z vsemi sredstvi. To ne pomeni, da je otroka tre­ba pretepati. Nisem za fizično kazen, a če mora­te izbirati med tem, da se otrok lekcije o meji ne nauči, in tremi po riti, je vseeno boljše, da dobi tri po riti, kot da se lekcije ne nauči. Boljše je pred­vsem za otroka. Dejstvo, da otrok razume, daje so­cialno pravilo nad njegovim ugodjem, ga namreč med drugim varuje tudi pred zdrsom v odvisnost. Verjetno bi starši zelo težko spali, če bi vedeli, da s tem, ko socialne meje in pravila podrejajo otroko­vemu ugodju, pravzaprav neposredno pripomorejo k temu, da bo njihov otrok nekoč končal ali na he­roinu ali v kakšni drugi obliki odvisnosti. Starši mi pogosto rečejo, ampak mi ga nismo tako vzgajali, vse je imel, zdaj pa tole. Saj ravno zato, ker je imel vse, ni pa imel meje, je prišlo tako daleč.

Kakšna je razlika med postavljanjem meje in kaznovanjem?

Mejo lahko postavite in jo otrok sprejme, ne da bi ga morali kaznovati. To bo uspelo takrat, ko za prekoračitvijo meje ni kakšnega velikega ugodja za otroka. To, da teka čez cesto pri rdeči luči, otro­ku verjetno ne ponuja kakšnega posebnega ugod­ja, zato boste lahko postavili mejo, ne da bi morali uporabiti kazen. Tam, kjer je za kršitvijo meje za otroka veliko ugodje, pa otrok verjetno ne bo spre­jel meje le zato, ker boste tako rekli. Dovolj je inte­ligenten in v zgodnjem otroštvu se je naučil, da mu kršenje meja in pravil, ki mu jih pozneje postavlja­jo, daje ugodje, zato bo kršitve meja nadaljeval tudi, ko zahtevate, da jih upošteva. In takrat, ko bo na­redil kaj, česar ne bi smel, kar ste mu prepovedali, mu morate povzročiti neugodje. To ne pomeni, da ga morate mlatiti, saj je neugodje mogoče ustvariti tudi drugače. A to morate storiti, da bo po logiki načela ugodja doumel, da se kršitev meja in pravil ne izplača. In neugodje mora biti večje od ugodja. Če je neugodje majhno, če le rečete, ti, ti, ti, si pa res poreden fantek, sem ti rekla, da ne smeš spati pri meni, ampak naj ti bo še tokrat, ker si še majhen, ne boste dosegli nič, saj je ugodje, ki ga otrok doseže s kršitvijo pravila, še vedno večje od neugodja. Če pa recimo oče začne rjoveti, bo otrok takoj ugotovil, daje neugodje večje kot ugodje in kršitve pravila ne bo več ponovil. Torej: ni nujna fizična kazen, tem­več neugodje. Seveda pa je neugodje tudi že kazen.

 Kdaj je otrok sposoben dojeti, kaj je meja?

Kot kažejo medkulturne raziskave, se lahko od­vajanje od infantilnega ugodja začne zelo zgodaj in vse kaže, da je pri nekaterih stvareh to tudi prav, na primer pri privajanju na čistočo. Kajti dlje ko bo otrok ohranjal infantilne vedenjske obrazce, več neugodja, tudi hujše kazni, boste morali pozneje uporabiti, da ga boste tega odvadili. Če na primer otroku pustite, da kaka in lula v plenice do petega leta, boste morali uporabiti hujšo kazen, da ga bo­ste tega odvadili, kot če bi to naredili pri enem letu. Čistoče na kahli ga denimo lahko začnete navaja­ti precej hitro, takoj ko zna sedeti. Nekateri sicer pravijo, da otrok tako zgodaj ne razume, kaj dela. Seveda ne razume, to mu morate vi povedati! Po­sadite ga torej na kahlo, potem ko se naje, mu dajte igračke in on se bo igral. In ko se bo slučajno polulal in pokakal, ga poljubčkajte in nagradite. Prvič tega še ne bo povezal, pa drugič in tretjič morda tudi ne, a kmalu bo kakanje v kahlo in nagrado po­vezal. In prej ko bo povezal in za to drugo vedenje dobil nagrado, manj problematično bo zanj opuš­čanje prvega vedenja.

In kdaj otrok dojame, da lahko manipulira s starši?

Težko je natančno reči. A medkulturne raziska­ve tudi tu kažejo, da otrok že pri enem letu neka­tere stvari zelo dobro dojema. Seveda ne na ravni racionalnega mišljenja. Toda zagovorniki permisivne vzgoje stalno govorijo, daje otrok še majhen in da nima smisla zahtevati stvari od njega. To je smešno. Otrok pride na raven abstraktnega mišlje­nja, torej do tega, da racionalno razume socialne zahteve, nekako ob koncu pubertete. Boste torej šele na koncu pubertete od njega zahtevali, naj na­redi nekaj, kar bi moral znati že pri treh letih? Ne gre za to, kdaj lahko otrok nekaj razume, ampak za to, kdaj ga lahko tega naučite. To je razlika. Marsi­česa, kar ljudje počnejo, nikoli ne razumejo. Veči­na Slovencev recimo nikoli ne bo razumela, kaj po­čne s tem, ko svojega otroka vzgaja permisivno. Ta floskula, da mora otrok stvari razumeti, da se jih lahko nauči, ne drži. Res je prav nasprotno: veči­ne stvari, ki se jih kot mali otroci naučimo za vse življenje, na primer maternega jezika, takrat ko se jih učimo, sploh ne razumemo. Socialnih pravil ni treba razumeti, moraš jih ubogati. Nekateri bodo rekli, da zagovarjam ubogljivost. A je ne. Naspro­tno, samo ljudje, ki poznajo socialna pravila in jih ponotranjijo, lahko ta pravila tudi preizprašujejo, kritizirajo, zahtevajo njihovo spreminjanje. Jaz za­govarjam takšne posameznike. Seveda pa ne mo­reš ničesar preizpraševati ali spreminjati, če tega sploh nisi ponotranjil. V tem je problem. Patološki narcisi socialnih pravil ne jemljejo resno. V tem vi­dim politični interes, ki tiči za permisivno vzgojo - permisivno vzgojeni državljani nikoli ničesar ne preizprašujejo in se nikoli ne upirajo.

Kako je lahko prišlo tako daleč, da se danes starši bojijo lastnih otrok?

Tako stanje je sad sprememb, ki so se na zahodu začele že med vojnama. Takrat je starševska avto­riteta postala negotova, začeli so jo izenačevati s človekom, ki svojega otroka mlati, uporablja paso­ve in počne ne vem kaj še vse. Tradicionalni star­ši so bili avtoriteta. Dandanes pa jih obravnavamo kot - vsaj potencialne - kriminalce. Zdaj je vsaka avtoriteta, tudi če gre samo za red in disciplino, že problem. Ta proces kriminalizacije se je začel prenašati tudi na učitelje. Imamo zakone, ki ščitijo otroke pred starši in učitelji. Kaj ti zakoni govorijo otrokom? To, da so zanje nevarni starši pa tudi uči­telji. Ti so slabi. Dobra pa je seveda država, ki otro­ke ščiti pred njimi. V tem je totalitarna dimenzija tovrstnih zakonov: kriminalizirajo starše in učite­lje, glorificirajo pa državo. Poleg tega pa nimamo zakonov, ki bi ščitili starše in učitelje pred otroki, kar je absurd. To pomeni, da ko gre učenec - po­znam konkretne primere iz srednjih šol - z nožem nad učitelja, ker mu ta noče dati pozitivne ocene, mora učitelj pri tem ravnati »pedagoško«. Kaj je to »pedagoško ravnanje«? Naj ga pregovori, da nož spusti, ali kaj? Če ga bo udaril, bo učitelj odgovo­ren, učenec pa ne. Takšne razmere otroke v resnici spodbujajo h kriminalnemu vedenju. Otroci vedo, da lahko naredijo kar koli in ne odgovarjajo za svo­ja dejanja. Učenci lahko počnejo kar koli, učitelj pa mora ravnati »pedagoško«, torej ne sme uporabiti kazni. To je smešno. Ko se s starši in z učitelji po­govarjam o tej nesrečni »prijazni šoli«, vidim, da natančno vedo, kaj je narobe. Vedo, da bi otroke za nekatere prekrške morali kaznovati. A jih ne sme­jo, ker je to zakonsko prepovedano.

Bi rekli, da se približujemo ameriškemu vzgoj­nemu modelu in so si tudi rezultati vedno bolj po­dobni?

Kmalu bomo tudi pri nas, tako kot v ameriških javnih šolah, na vhodu morali imeti policiste. Var­nostnike že imamo, če pa bo šlo tako naprej, bodo morali kot na letališču vsakega otroka ob prihodu v šolo napotiti skozi rentgen, da bodo videli, ali ima pri sebi pištolo ali nož.

Otroci so, skratka, dobro zaščiteni, starši in uči­telji pa ne.

Permisivna socializacija je predpisana že z zako­nom. Prepričana sem, da za tem tiči državna logika, državni interes. Ne bi razpravljala o tem, ali država to ve ali ne, ali gre za zavestno odločitev. A dejstvo je, da je državni interes imeti prisilne potrošnike, odvisnike in ljudi, ki so povsem brez morale, poli­tično vodljivi, taki, da se ne bodo nikoli uprli. Kaj lahko starši sploh še naredijo? Danes imajo otroci razne zakone in branilce, koga pa imajo starši? Če gre otrok z nožem nad starša, na koga se lahko ta obrne? Kamor koli bo namreč šel, mu bodo stro­kovnjaki rekli, da je otroka napačno vzgajal. Am-

nikoli nihče odgovarjal. Naš šolski sistem je eden najbolj šovinističnih šolskih sistemov in tudi eden najbolj nepravičnih. Prav zanima me, zakaj tega ni­hče sistematično ne raziskuje. Zakaj nihče ne nare­di resne raziskave o socialni pripadnosti otrok, ki pri pouku sodijo v določene skupine. Ugotovil bi namreč, da so v skupini nadpovprečnih večinoma le otroci iz zgornjih slojev, podpovprečni pa izhaja­jo iz marginaliziranih skupin, torej iz vrst kmetov, delavcev, Romov in tako naprej. Rada bi videla, koliko otrok v podpovprečnih skupinah je iz zgor­njega sloja. Torej gre za popolno socialno selekcijo. Natančno vemo, da je otrokovo znanje ob vstopu v šolo bistveno odvisno od njegove socialne pripad­nosti. Zaradi jezikovnega koda in preostalega otro­ci iz nižjih in marginaliziranih skupin v šoli startajo z manjšim socialnim ali kulturnim kapitalom. Šola pa, namesto da bi si prizadevala, da razlike izniči ali vsaj zmanjša, te v imenu prijaznosti še poglablja.

Nekaj takega ste doživeli na svoji koži.

Res je, dober primer izločevalnega šovinizma je Maša s svojo gimnazijsko maturo. Moja hči je imela vsa potrebna zdravniška potrdila, ki so dokazovala, da ima takšne težave s koncentracijo, da matemati­ke ne more delati več kot dve uri skupaj. Republiški izpitni center pa ji je maturo prilagodil tako, da ji je podaljšal čas pisanja. Tako je matematiko pisala pet ur skupaj. Medicinsko je bilo torej dokazano, da tega ne zmore, a tega niso upoštevali. Razumete? Če torej nisi zdrav otrok zgornjega sloja in če stvari ne delaš tako kot oni, se vključijo mehanizmi izlo­čanja. Namesto da bi šola otrokom pomagala nado­mestiti primanjkljaje, ki jih ločijo od skupine pov­prečnih, jih izloča. In to prikrije s prijaznostjo, saj od njih tega ne zahteva, ker so menda revčki. Seve­da je jasno, da se mora otrok, ki ni povprečen, v šoli za iste rezultate bolj potruditi. Tudi Maša je morala bistveno bolj garati kot kakšen otrok, ki je zdrav. A v tem je poanta: na koncu prideš na isto, imaš enake možnosti. Lahko študiraš.

Reče se, olajšajmo jim stvari, da se ne bodo mu­čili, in so vsi zadovoljni.

Ja, to je ta usmeritev. Tisto, kar je problem, pa je to, da šola ni na svetu zato, da je otrokom fino, šola je zato, da prenaša znanje. A danes je tako, da je šola postala instituci­ja, v kateri je treba otrokom pro­izvajati ugodje. Ne pa jih uči­ti. To, kar otroci znajo, je le stranski učinek. Če se poja­vi, v redu, če se pa ne, pa tudi nič hudega. Glavno je, da so otroci zadovoljni. To je današnja šola kot ideo­loški aparat države. In to ni značilno le za osnovno šolo, ampak je uveljavljen tudi že na univerzi.

Kakšno vlogo naj v tem pro­cesu odigrajo starši? Zadnje čase se čedalje pogosteje dogaja, da starši prevzemajo odgovornost za dejanja svojih otrok in jim sploh ne dajo možnosti, da bi se te veščine naučili sami.

V narcistični socializaciji je pojem odgovornost postal staromoden. Otrok se ne vzgaja v odgovor­nost, ampak v ugodje. Vedeti je treba, da vsaka družba socializira oziroma vzgaja otroke, tako da iz njih nastanejo odrasli, ki ravnajo tako, da druž­ba lahko obstaja. Sodobne družbe so potrošniške družbe in za svoj obstoj potrebujejo prisilne potroš­nike, torej nekoga, ki bo kupoval, tudi če ne potre­buje. Način socializacije, ki proizvaja prisilne po­trošnike, je permisivna socializacija. In ena njenih značilnosti je podaljševanje nezrelosti otrok oziroma mladostnikov. V zahodnih druž­bah iz preteklosti so od otroka nekje pri petem letu starosti izrecno zahte­vali, da se neha obnašati kot majhen otrok in se začne vesti kot odrasla oseba. Če je vztrajal pri infantilnem vedenju, je bil za to kaznovan. Tako je bilo na primer jasno, da v šoli ne moreš jokati pred učiteljico in da ne moreš od nje zahtevati, da te pestu-je. Vedelo se je, da je šola formalen kontekst in da se moraš vesti temu primerno. Narcistična socializaci­ja pa podaljšuje nezrelost, ker je to eden od temeljev prisilne potrošnje, in tako rekoč vsi sodobni priročniki za vzgojo otrok to opisujejo kot pra­vilen vzgojni pristop. V praksi to po­meni, da od otrok ne pričakujemo, da se bodo vedli kot odrasli niti pri treh letih niti pri sedmih niti nikoli. In ker pri tem še starši nenehno ravna­jo kot veliki branitelji svojih otrok ter razglabljajo o tem, kako se njihovim otrokom dogajajo krivice, kako jih šola zatira, kako so učitelji nemogoči, se je zgodilo, da starši prevzemajo od­govornost za ravnanje otrok ne glede na njihovo starost. Tako se zdaj 15-, 20-, 30- in v Ameriki celo 50-letniki vedejo, kot da bi bili triletniki, torej popolnoma neodgovorno za vse, kar počnejo. Samo javkajo in javkajo, in takoj ko ni več tako, kot hočejo, ko ni več ustreženo njihovemu ugodju, se začnejo pritoževati kot majhni otro­ci. Popolnoma so nesposobni ravnati odgovorno in socialno. Še hujše pa je, da so povsem nesposobni dati pred­nost socialnemu pravilu pred ugod­jem. Oni namreč vedno dajo pred­nost tistemu, kar jim je »fino«.

Vseeno pa otrok, če že govoriva o prevzemanju odgovornosti, potre­buje podporo staršev. Kje je meja med dajanjem podpore in zaščitništvom, prevzemanjem odgovornosti za otroka?

Razlika je zelo jasna, čeprav se zdi, da ni. Dajanje podpore pomeni, da otroku problema ne odstraniš, am­pak mu pomagaš razviti načine, da ga bo lahko sam obvladal. Za tisto, kar bo naredil, bo odgovoren sam. Zaščitništvo pa pomeni, da starši de­lajo domače naloge namesto otroka, da skušajo odstraniti probleme, ki so pred njim, namesto njega, da se ka­dar ga otrok kaj polomi, sklicujejo na otrokove pravice in ne sprejmejo, da je tudi njihov otrok odgovoren za to. Pri podpori gre torej za to, da otro­ku omogočaš, da premaga ovire in da se nauči, da imajo različne odločitve različne posledice. Zaščitništvo pa pomeni, da stvari delaš namesto nje­ga in da otroka tudi takrat, ko veš, da je nekaj naredil narobe, ščitiš. Kar je značilnost sodobnih staršev.

Do kdaj naj bi starši otroku daja­li podporo? Do konca osnovne šole, morda še dlje?

Otrok bi moral kazati relativno stopnjo samostojnosti že takrat, ko pride v šolo. V zahodnih družbah je otrok v preteklosti Ojdipov kompleks odpravil okoli petega leta starosti. Pri šestih ali sedmih je bil torej zmožen prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Seveda te zadeve ni prakticiral pov­sem kot odrasel, vendar je bil v tej sta­rosti zmožen marsikaj razumeti, in to seje od njega tudi zahtevalo. Moj oče, ki je bil po osnovni izobrazbi učitelj, nam je, na primer, zagotavljal podpo­ro samo v prvem razredu, toliko da smo dojeli sistem, potem pa smo mo­rali delati sami. Če smo imeli težavo, ki je nismo mogli rešiti, je seveda pri­šel zraven, nikakor pa ni prva tri leta vsak dan stal zraven nas in z nami pi­sal naloge, kar se danes pogosto doga­ja. Pravzaprav je to že kar predpisano kot normalno, kar pomeni, da starši danes še enkrat delajo osnovno šolo. To je seveda absurd. A starši se ne za­vedajo, da otroka, ki je vzgojen tako, ne bodo servisirali samo v prvih raz­redih osnovne šole, ampak tudi po­zneje, tako rekoč vse življenje.

Kako se tako vzgojeni narcisi od­zovejo, ko na fakulteti naletijo na tako avtoritativno profesorico, kot ste vi?

Dobro. Patološki narcisi si namreč želijo nagrado, oni živijo od aplavza. In če jim poveš, da bodo dobili aplavz, če bodo znali in bodo ubogali pravila, bodo znali in ubogali pravila. S pato­loškim narcisom je, kar se tega tiče, mogoče zelo dobro manipulirati. Zato prvo uro v predavalnici povem, da je v tem letniku tako, kot rečem jaz, da jaz določam pravila, da demokracije pri meni ni, da sem jaz prebrala vsaj 750.000 strani antropoloških tekstov, oni pa nič, in da bo, ko bodo oni pre­brali toliko kot jaz, demokracija. Ne more biti demokracije med znanjem in neznanjem. Pika. In jim tudi po­vem, da bo moral vsak znati za šest. Patološki narcis seveda sprejme igro. On jo vedno sprejme. Nekaj pa se jih globoko užali, odidejo in ne pridejo nikoli več. Tako da s študenti nimam nobenih težav. Če bi pogledali ocene pri mojem predmetu, bi ugotovili, da ima zelo malo študentov šestice, ve­čina ima osmice. Pa ne spuščam kri­terijev. Je pa res, da nekateri morda dolgo ne naredijo izpita. Si vzamejo čas. Zelo malo jih pride »blefirat«.

In potem se jim zgodi, da nekoč v življenju ugotovijo, da je ta zoprna Vesna Godina kljub vsemu imela prav, ko je težila, da je samo znanje tisto, ki šteje.

Res se mi zadnje čase kar pogosto dogaja, da me ustavljajo ljudje, reče­jo, da so bili moji študentje in da šele danes razumejo tisto, kar sem jim govorila. Pa da je bila antropologi­ja eden redkih predmetov, katerega znanje jim je ostalo še dvajset let po­zneje. To je moja največja pedagoška zmaga. To, da so se ljudje pri meni nekaj naučili, je tisto, kar me najbolj veseli in kar edino šteje.

Update

Čas resnično beži. Ko sem nazadnje škrabala po tej steni, so bili prazniki tik za nami, zdaj se mi pa zdi že cela večnost od tega. Zanimivo je, kako se uresničjo določene "saj boš  vidla" napovedi in ena izmed teh je sigurno kako začne čas leteti proti koncu.
Na kavču (ker nimamo nikjer blizu police) leži en izdaten kupček raznoraznih knjig, ki bi jih želela prebrati, nekaj strokovnih litereatur, nekaj knjig za dušo, pa mi verjetno ne bo nobeden verjel, da ne utegnem!!!Sicer moj tempo že zdavnaj ni več tisti od prej, samo da bi pa bila tako hudo počasna ali okorna pa spet ne. Ko pogledam na namizni koledarček, imam vse polno nekih pribeležk, za katere najbrž sicer ne bi imela časa, ali kaj? Najbolj me pa lahko razjezi dejstvo, da imamo podaljšan vikend in je praviloma ta tadolgi vikend manj produktiven kot običajni. In potem celi teden spravljam noter kar sem nameravala naredit med vikendom in guess what, spet je vikend :).
Res je tudi, da se zadnjih nekaj dni ukvarjamo z zadnjimi primanjkljaji v stanovanju (beri opremljamo do konca), pa seveda za našega nadobudneža nabavljamo po malem stvari (hvala babici za pomoč).

Sicer je pri nas zima resno vzela svoje delo, kar mi je po svoje všeč, vsaj enkat ne bomo podirali nekih bizarnih rekordov otoplitve in prav je tako. Pust je pred vrati, tokrat ni tako aktualen, razen če se oblečem v eno veliko pomarančo :), krofi pa seveda so.mmmmmmmmmmmm...njami!

Tako, tečemo zadnji krog...Upam, da ne bo preveč utrujujoče. Lep zimski dan vsem :)